Zgornje Duplje
Stičišče treh umetnikov
30 LET PO GENOCIDU: Zgodbe preživelih kot poziv, da se kaj takega ne sme ponoviti (tema)
piše Mojca Zorko Srebrenica
22.06.2025, 09:13
Vojna v BiH je med letoma 1992 in 1995 zahtevala okoli 100.000 smrtnih žrtev, še več jih je bilo pregnanih z domov, mučenih v koncentracijskih taboriščih, poniževanih, posiljenih. Zgodbe, ki jih pripovedujejo preživeli, so v njih pustile globoke rane. A jih delijo s svetom, saj upajo, da se tako ne bodo več ponovile.***
Obiskovalci spominskega centra v Potočarih, kjer so pokopane žrtve genocida v Srebrenici, lahko na spominski tabli preberejo kar 73 imen sorodnikov Hasana Hasanovića, tako rekoč celotno rodbino. Med njimi sta njegova brata.
Hasib je umrl poleti 1995, ko sta bila s Hasanom del prve najmnožičnejše kolone, ki se je odločila odpraviti z območja Srebrenice skozi gozdove do svobodnega ozemlja. Na poti ju je oba ranila mina, a je Hasan hudo ranjenega brata, ki je pozneje umrl, kljub temu odnesel do svobodnega ozemlja, da je izpolnil obljubo materi, da bosta k njej prišla vsaj dva sinova. Tretjega od bratov, Hajra, so ubili že pred tem, njegove posmrtne ostanke so pokopali šele leta 2009, potem ko so jih našli v dveh različnih grobnicah, okoli 40 kilometrov od kraja, kjer je bil ubit. Čeprav so vsi šteli za vojake, niso imeli pušk. \"Tako da nihče ne more reči, da sta umrla kot legitimni tarči,\" pove Hasanović v Potočarih.
Vojak je nameril v brata in ustrelil
Zijad Bačić je bil komaj 14-letni deček, ko so 25. julija 1992 pred njegovimi očmi ubili mamo, dva brata in sestro. V kraju Zecovi so skupaj s člani njegove družine tedaj ubili 15 otrok in 14 žensk, njihovih posmrtnih ostankov še niso našli.
Kot pripoveduje Bačić, je dva dni pred tem v kraj prišla vojska. Okoli poldneva so vse moške sklicali na \"sestanek\", od koder se niso vrnili, pozneje je izvedel, da so njegovega očeta odpeljali v koncentracijsko taborišče. Ženske in otroci so ostali v hišah in se večinoma skrili po kleteh.
Čez dva dni je zagorela sosednja hiša, slišali so približevanje strelov iz avtomatskega orožja. \"Nato je glas pred hišo ukazal, naj pridemo vsi iz hiš. Najprej je šla ven teta, ki je povedala, da smo notri samo otroci in ženske, a je vojak vztrajal. Z mamo in bratoma smo hišo zapuščali zadnji. Jaz sem si še obuval čevlje, ko so začeli streljati. Stekel sem do ene od sosednjih hiš in se skril za vogal,\" to, kako je preživel, opisuje Bačić.
Izza vogala je videl svoje bližnje ležati na tleh. \"Ko so nehali streljati z avtomatskim orožjem, so nato vsakogar, za kogar so mislili, da je lahko še živ, še ustrelili s pištolo,\" opisuje. Spomni se, kako je vojak nameril in ustrelil v njegovega brata, ki je slonel na drevesu, oblečen v rumeno majico. \"Bil sem v šoku, niti jokati nisem mogel,\" prizna.
Ko so se storilci premaknili, je stekel tudi sam, čez njive, legel je med fižol in počakal, da so šli mimo. Želel se je zateči k sosedom, a tam našel pred hišo ustreljena žensko in njena dva otroka.
Čeprav je med tistimi, ki so streljali na njegovo družino, prepoznal bratovega prijatelja, Srba, ki so ga pozneje z njegovim pričanjem tudi obsodili, se je vseeno odločil, da gre po pomoč v hišo svojega sošolca, čeprav so bili tudi oni Srbi. Tam so ga osem dni skrivali, pozneje pa povezali z njegovih stricem in mu tako rešili življenje. Pozneje se jima je pridružil oče, ki je preživel taborišče.
Srb, ki mu je pomagal, je \"umrl v sumljivih okoliščinah\", Bačić je prepričan, da so njega in njegovega sina ubili, ker sta mu pomagala.
Leta 2000 se je vrnil na območje, kjer je odraščal, in si ustvaril družino. Njegova sinova imata srbske prijatelje, tudi sam pa opozarja, da ima \"vsak zločinec svoje ime in priimek\". \"Niso vsi isti,\" je prepričan.
\"Ko se pogovarjaš z ljudmi, ki so ubijali svoje sosede, prijatelje in znance, si šokiran, kakšne motive so si izmišljevali, da so lahko nekoga ubili. Profesorja iz srednje šole je ubil nekdanji učenec, ker je nekoč pri njem dobil negativno oceno. Ali pa so sošolci obračunali z nekom, ki jim je v šoli kaj ušpičil, \" ob tem pripoveduje vodja prijedorskega regionalnega urada Inštituta za pogrešane osebe BiH Mujo Begić, tudi sam sorodnik 15 žrtev z območja Prijedora.
Rešila ga je driska
Verjetno ena najbolj prepoznavnih žrtev dogajanja v Prijedoru je Fikret Alić, \"človek za žico\" s tedanje naslovnice revije Time, ki je usmerila pozornost mednarodne javnosti v dogajanje v BiH.
Alić, ki je v taborišču Trnopolje v dveh mesecih izgubil 40 kilogramov, pa je se je tudi zato, ker je govoril z novinarji in so ga pozneje prepoznali, tam bal za svoje življenje.
Skril se je tako, da se je oblekel v ženska oblačila. \"Ko je prišel konvoj avtobusov, so vanje naložili ženske, tudi mene. Okoli devet ur so nas po vročini vozili naokoli, ven nismo smeli gledati. Nekje v bližini Koričanov se je avtobus ustavil, tam naj bi spili nekaj vode, vojaki pa so prišli izbrat 12 deklet, da jih bodo posilili. Izbrali so tudi mene, a so si nato premislili, saj sem imel zaradi bolezni hudo drisko in sem smrdel,\" opisuje svojo izkušnjo Alić, ki je na koncu nezavesten prispel v Travnik in ostal živ, za ostala \"izbrana\" dekleta in številne druge taboriščnike ni nikoli več slišal ali je izvedel, da so jih pobili.
Ležal sem med trupli in videl, da se še nekdo premika
Nedžad Avdić je odraščal v vasi v bližini Srebrenice. Ko je kraj leta 1992 zavzela vojska bosanskih Srbov, so očeta ujeli in več dni mučili, vas pa požgali in nekaj časa so se skrivali po gozdovih. V marcu 1993 so prišli do Srebrenice, ki so jo ZN razglasili za varovano območje, zato je bila polna beguncev, ki pa niso imeli hrane, pitne vode, bivališča.
Avdić se je kot mlad fant pridružil množici Bošnjakov, ki so se odločili, da se peš odpravijo čez gozdove do svobodnega ozemlja.
Medtem so jih Srbske enote obstreljevale z granatami, številni so bili ranjeni, ubiti. V kaosu je izgubil očeta.
Ko so jih zajeli, so okoli 1000 mož odpeljali v šolsko poslopje v Petkovcih, kjer so se bili prisiljeni sleči, vojaki pa so jim roke zavezali za hrbtom. Ponoči so jih v manjših skupinah odpeljali na polje in postrelili. V sedmih dneh so v okolici Srebrenice pobili več kot 8000 muslimanskih mož in dečkov.
Nedžada so ustrelili v trebuh, desno ramo in levo stopalo. Medtem, ko je ležal na tleh v bolečini, so okoli njega padala nova trupla in letele krogle. Star je bil 17 let.
Nato je opazil še nekoga, ki se je premikal. Drug drugemu sta uspela razvezati roke in zbežati s polja. Moški si je strgal majico in z njo povezal Nežadove rane. Po dnevih trpljenja, ko je vmes že skoraj obupal in se plazil po kolenih, sta prišla na svobodno ozemlje. Odpeljali so ga v bolnišnico v Tuzlo, kjer je v begunskem centru našel mamo in sestre. Oče in stric nista preživela.
Danes živi v Potočarih blizu Srebrenice z ženo in tremi hčerami. In je eden redkih žrtev genocida, ki so se vrnile na to območje.
Dolgo o tem, kar je doživel, ni mogel govoriti, a danes v tem vidi neke vrste terapijo. \"Prijatelj, ki mi je pomagal, da sva se rešila, tega ne zmore. Takrat je bil pogumen on, danes pa sem jaz,\" pove, a prizna: \"Še vedno jih sanjam, še posebej poleti.\" (konec)moz/sk STA043 2025-06-22/09:12
Obiskovalci spominskega centra v Potočarih, kjer so pokopane žrtve genocida v Srebrenici, lahko na spominski tabli preberejo kar 73 imen sorodnikov Hasana Hasanovića, tako rekoč celotno rodbino. Med njimi sta njegova brata.
Hasib je umrl poleti 1995, ko sta bila s Hasanom del prve najmnožičnejše kolone, ki se je odločila odpraviti z območja Srebrenice skozi gozdove do svobodnega ozemlja. Na poti ju je oba ranila mina, a je Hasan hudo ranjenega brata, ki je pozneje umrl, kljub temu odnesel do svobodnega ozemlja, da je izpolnil obljubo materi, da bosta k njej prišla vsaj dva sinova. Tretjega od bratov, Hajra, so ubili že pred tem, njegove posmrtne ostanke so pokopali šele leta 2009, potem ko so jih našli v dveh različnih grobnicah, okoli 40 kilometrov od kraja, kjer je bil ubit. Čeprav so vsi šteli za vojake, niso imeli pušk. \"Tako da nihče ne more reči, da sta umrla kot legitimni tarči,\" pove Hasanović v Potočarih.
Vojak je nameril v brata in ustrelil
Zijad Bačić je bil komaj 14-letni deček, ko so 25. julija 1992 pred njegovimi očmi ubili mamo, dva brata in sestro. V kraju Zecovi so skupaj s člani njegove družine tedaj ubili 15 otrok in 14 žensk, njihovih posmrtnih ostankov še niso našli.
Kot pripoveduje Bačić, je dva dni pred tem v kraj prišla vojska. Okoli poldneva so vse moške sklicali na \"sestanek\", od koder se niso vrnili, pozneje je izvedel, da so njegovega očeta odpeljali v koncentracijsko taborišče. Ženske in otroci so ostali v hišah in se večinoma skrili po kleteh.
Čez dva dni je zagorela sosednja hiša, slišali so približevanje strelov iz avtomatskega orožja. \"Nato je glas pred hišo ukazal, naj pridemo vsi iz hiš. Najprej je šla ven teta, ki je povedala, da smo notri samo otroci in ženske, a je vojak vztrajal. Z mamo in bratoma smo hišo zapuščali zadnji. Jaz sem si še obuval čevlje, ko so začeli streljati. Stekel sem do ene od sosednjih hiš in se skril za vogal,\" to, kako je preživel, opisuje Bačić.
Izza vogala je videl svoje bližnje ležati na tleh. \"Ko so nehali streljati z avtomatskim orožjem, so nato vsakogar, za kogar so mislili, da je lahko še živ, še ustrelili s pištolo,\" opisuje. Spomni se, kako je vojak nameril in ustrelil v njegovega brata, ki je slonel na drevesu, oblečen v rumeno majico. \"Bil sem v šoku, niti jokati nisem mogel,\" prizna.
Ko so se storilci premaknili, je stekel tudi sam, čez njive, legel je med fižol in počakal, da so šli mimo. Želel se je zateči k sosedom, a tam našel pred hišo ustreljena žensko in njena dva otroka.
Čeprav je med tistimi, ki so streljali na njegovo družino, prepoznal bratovega prijatelja, Srba, ki so ga pozneje z njegovim pričanjem tudi obsodili, se je vseeno odločil, da gre po pomoč v hišo svojega sošolca, čeprav so bili tudi oni Srbi. Tam so ga osem dni skrivali, pozneje pa povezali z njegovih stricem in mu tako rešili življenje. Pozneje se jima je pridružil oče, ki je preživel taborišče.
Srb, ki mu je pomagal, je \"umrl v sumljivih okoliščinah\", Bačić je prepričan, da so njega in njegovega sina ubili, ker sta mu pomagala.
Leta 2000 se je vrnil na območje, kjer je odraščal, in si ustvaril družino. Njegova sinova imata srbske prijatelje, tudi sam pa opozarja, da ima \"vsak zločinec svoje ime in priimek\". \"Niso vsi isti,\" je prepričan.
\"Ko se pogovarjaš z ljudmi, ki so ubijali svoje sosede, prijatelje in znance, si šokiran, kakšne motive so si izmišljevali, da so lahko nekoga ubili. Profesorja iz srednje šole je ubil nekdanji učenec, ker je nekoč pri njem dobil negativno oceno. Ali pa so sošolci obračunali z nekom, ki jim je v šoli kaj ušpičil, \" ob tem pripoveduje vodja prijedorskega regionalnega urada Inštituta za pogrešane osebe BiH Mujo Begić, tudi sam sorodnik 15 žrtev z območja Prijedora.
Rešila ga je driska
Verjetno ena najbolj prepoznavnih žrtev dogajanja v Prijedoru je Fikret Alić, \"človek za žico\" s tedanje naslovnice revije Time, ki je usmerila pozornost mednarodne javnosti v dogajanje v BiH.
Alić, ki je v taborišču Trnopolje v dveh mesecih izgubil 40 kilogramov, pa je se je tudi zato, ker je govoril z novinarji in so ga pozneje prepoznali, tam bal za svoje življenje.
Skril se je tako, da se je oblekel v ženska oblačila. \"Ko je prišel konvoj avtobusov, so vanje naložili ženske, tudi mene. Okoli devet ur so nas po vročini vozili naokoli, ven nismo smeli gledati. Nekje v bližini Koričanov se je avtobus ustavil, tam naj bi spili nekaj vode, vojaki pa so prišli izbrat 12 deklet, da jih bodo posilili. Izbrali so tudi mene, a so si nato premislili, saj sem imel zaradi bolezni hudo drisko in sem smrdel,\" opisuje svojo izkušnjo Alić, ki je na koncu nezavesten prispel v Travnik in ostal živ, za ostala \"izbrana\" dekleta in številne druge taboriščnike ni nikoli več slišal ali je izvedel, da so jih pobili.
Ležal sem med trupli in videl, da se še nekdo premika
Nedžad Avdić je odraščal v vasi v bližini Srebrenice. Ko je kraj leta 1992 zavzela vojska bosanskih Srbov, so očeta ujeli in več dni mučili, vas pa požgali in nekaj časa so se skrivali po gozdovih. V marcu 1993 so prišli do Srebrenice, ki so jo ZN razglasili za varovano območje, zato je bila polna beguncev, ki pa niso imeli hrane, pitne vode, bivališča.
Avdić se je kot mlad fant pridružil množici Bošnjakov, ki so se odločili, da se peš odpravijo čez gozdove do svobodnega ozemlja.
Medtem so jih Srbske enote obstreljevale z granatami, številni so bili ranjeni, ubiti. V kaosu je izgubil očeta.
Ko so jih zajeli, so okoli 1000 mož odpeljali v šolsko poslopje v Petkovcih, kjer so se bili prisiljeni sleči, vojaki pa so jim roke zavezali za hrbtom. Ponoči so jih v manjših skupinah odpeljali na polje in postrelili. V sedmih dneh so v okolici Srebrenice pobili več kot 8000 muslimanskih mož in dečkov.
Nedžada so ustrelili v trebuh, desno ramo in levo stopalo. Medtem, ko je ležal na tleh v bolečini, so okoli njega padala nova trupla in letele krogle. Star je bil 17 let.
Nato je opazil še nekoga, ki se je premikal. Drug drugemu sta uspela razvezati roke in zbežati s polja. Moški si je strgal majico in z njo povezal Nežadove rane. Po dnevih trpljenja, ko je vmes že skoraj obupal in se plazil po kolenih, sta prišla na svobodno ozemlje. Odpeljali so ga v bolnišnico v Tuzlo, kjer je v begunskem centru našel mamo in sestre. Oče in stric nista preživela.
Danes živi v Potočarih blizu Srebrenice z ženo in tremi hčerami. In je eden redkih žrtev genocida, ki so se vrnile na to območje.
Dolgo o tem, kar je doživel, ni mogel govoriti, a danes v tem vidi neke vrste terapijo. \"Prijatelj, ki mi je pomagal, da sva se rešila, tega ne zmore. Takrat je bil pogumen on, danes pa sem jaz,\" pove, a prizna: \"Še vedno jih sanjam, še posebej poleti.\" (konec)moz/sk STA043 2025-06-22/09:12