Pridelava žit
Zaradi suše bodo letos manjši pridelki žit
Tik pred julijsko trideseto obletnico genocida v Srebrenici je ta bosanski kraj deležen široke pozornosti javnosti in na jeziku marsikaterega svetovnega voditelja. A domačini priznavajo, da je skupaj z njihovimi bližnjimi pred tremi desetletji umrlo tudi mesto. Ob pomanjkanju perspektive mladi odhajajo. Ostajajo pa spomini in bolečina.***
Potem ko se je aprila 1992 začela vojna v BiH, so aprila 1993 ZN Srebrenico razglasili za varovano območje. V kraj se je zato zateklo več deset tisoč beguncev iz drugih krajev v BiH. Julija 1995 je padla tudi Srebrenica, sile bosanskih Srbov pa so kljub prisotnosti nizozemskih pripadnikov modrih čelad več kot 8000 moških in dečkov odpeljale ter ustrelile v okolici mesta, kar je veljalo za najhujši vojni zločin v Evropi po drugi svetovni vojni. Več kot 25.000 žensk in otrok so prisilno deportirali. Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu je v 24 letih delovanja do konca leta 2017 obsodilo 90 ljudi, med njimi za genocid političnega in vojaškega vodjo bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića.
Pred vojno mesto, polno življenja
Pred vojno je bila Srebrenica močno gospodarsko središče skrajnega vzhoda BiH. V kraju je delovala tovarna akumulatorjev, dobro razvit je bil tudi turizem. V občini Srebrenica je pred vojno živelo več kot 30.000 ljudi, danes jih je okoli 3000, od tega v mestu Srebrenica le 1000.
\"To je bil kraj, v katerem smo imeli vse, kar so imeli drugi večji kraji v Jugoslaviji; močno glasbeno in urbano sceno. Sanjali smo enake sanje kot mladi drugod,\" Srebrenico pred 30 leti opisuje Lamija Grebo, avtorica dokumentarnega filma Pisma iz Srebrenice o glasbeniku Samirju Mehiću in njegovi rock skupini, ki je zaradi vojne utihnila spomladi 1992.
S filmom je želela povedati, da je \"z genocidom umrlo mesto\", umrla je tudi njegova kultura.
Mladi vseh narodnosti v iskanje priložnosti drugje
Danes tako Srebrenica ponuja malo priložnosti življenje, za karierni in osebni razvoj.
Za učence in dijake iz okoliških vasi so vzpostavili internat in jim s tem omogočili dostop do izobraževanja. A mladi vseh narodnosti kot odrasli odhajajo v druge kraje in tujino, kjer vidijo več priložnosti.
Zaposlitvenih možnosti manjka zlasti za mlade Bošnjake, saj so jim, kot so povedali ob obisku skupine novinarjev, tudi STA, zaradi diskriminacije marsikdaj zaprta vrata do služb v javnem sektorju. Kraj namreč sodi v Republiko Srbsko, glavnina prebivalstva in tistih, ki zasedajo delovna mesta v javni upravi, šolskem sistemu, policiji ... je srbske narodnosti.
Otroci različnih narodnosti se med seboj sicer družijo, skupaj trenirajo v športnih klubih. Pogovorom o politiki in dogajanju pred tremi desetletji se izogibajo.
Ko Bošnjaki obeležujejo spomin na genocid, provokacij ali incidentov ne beležijo. Se pa posamezne provokacije dogajajo v vsakdanjem življenju, nekateri so jih deležni tudi v šolah, od profesorjev in sošolcev, pripovedujejo.
Veliko tistih, ki so v genocidu izgubili svoje sorodnike, je delo našlo v Spominskem centru Srebrenica, kjer pomagajo ohranjati spomine na žrtve. Zlasti tisti, ki so bili rojeni po vojni, šele umeščajo svoja občutja v kontekst takratnega dogajanja, s tem ko spoznavajo zgodovino. In kot opisujejo, so ob začetku dela v centru dobili \"klofuto realnosti\", saj mnogi starši z otroki niso govorili o grozotah, ki so jih doživeli, da ne bi nanje prenesli travm in sovraštva.
\"Starši z nami o tem niso govorili, ampak občutiš bolečino. Zdaj postopoma odpiram te teme z njima. Lažje sicer z očetom kot z materjo,\" je v nedavnem pogovoru s slovenskimi novinarji povedala mlada diplomirana pravnica Mirela Osmanović. Dodala je, da jo zanikanje genocida, četudi pripada povojni generaciji, vznemirja in žali.
Tisti, ki ostajajo, tu zdravijo svoje rane
Tako je Srebrenica danes predvsem mesto spomina na tisoče ubitih in bolečine, ki je ostala za njimi. Večina tistih, ki so med vojno v BiH pobegnili, se ni vrnila nazaj. Mnogi živijo v tujini, tudi v Sloveniji.
Nekateri se ne želijo vrniti zlasti zato, ker jih kraj spominja na tragedijo. Drugi ravno zato ostajajo, da so lahko bliže tistim, ki ležijo na pokopališču v Potočarih, med njimi so ostarele mame in žene padlih mož in dečkov.
Hatidža Habibović se je vrnila pred 24 leti. Nedaleč od svojega doma, ki je dvakrat pogorel, je s pomočjo hčerke zgradila novo hišo, a v njej danes 80-letna gospa živi sama, veselje ji delata urejen vrt in koza, za katero hrano nabere kar ob glavni cesti skozi kraj, ob kateri pokosijo travo. S kozo dobi tudi mleko in izdela kak mlečni izdelek. \"Kar dobro živim,\" pravi zase.
Kot pravi, se nikogar ne boji več, pustijo jo pri miru, pa tudi sama nikomur ne želi nič slabega. \"Nekateri se še sovražijo med sabo, a kaj bi sovražili. Konec je. Kdor je koga izgubil, ga ne bo nazaj. Dovolj je bilo. Dobro bi bilo le še, da bi sorodniki našli posmrtne ostanke pogrešanih,\" pravi.
Med redkimi, ki so se vrnili, pa mnogi priznavajo, da se prav s tem še danes upirajo tistim, ki so jih pregnali.
Med njimi je Nedžad Avdić, eden redkih preživelih množičnega poboja julija 1995. Takrat je bil star 17 let, danes v Srebrenici živi z ženo in tremi hčerkami. Vrnil se je oktobra 2007. \"Prvo leto sem želel oditi, bilo mi je težko, z nikomer nisem govoril o tem, kaj se mi je zgodilo, nihče tudi ni upal vprašati,\" prizna.
Da spregovori o tem, da je bil žrtev streljanja, se je odločil leta 2015, ker je bil sit izjav tistih, ki zanikajo genocid. Resnica je za mnoge žrtve, kot pripovedujejo sami, namreč pomembnejša od kaznovanja storilcev.
Avdić sicer priznava, da v sebi še čuti jezo. Danes svojo zgodbo deli s tujimi študenti, novinarji, obiskovalci Srebrenice, zapisal jo je tudi v knjigo. To mu predstavlja tudi neke vrste terapijo, je dejal v enem od nedavnih pogovorov. (konec)moz/sk STA038 2025-06-21/09:12
Potem ko se je aprila 1992 začela vojna v BiH, so aprila 1993 ZN Srebrenico razglasili za varovano območje. V kraj se je zato zateklo več deset tisoč beguncev iz drugih krajev v BiH. Julija 1995 je padla tudi Srebrenica, sile bosanskih Srbov pa so kljub prisotnosti nizozemskih pripadnikov modrih čelad več kot 8000 moških in dečkov odpeljale ter ustrelile v okolici mesta, kar je veljalo za najhujši vojni zločin v Evropi po drugi svetovni vojni. Več kot 25.000 žensk in otrok so prisilno deportirali. Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu je v 24 letih delovanja do konca leta 2017 obsodilo 90 ljudi, med njimi za genocid političnega in vojaškega vodjo bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića.
Pred vojno mesto, polno življenja
Pred vojno je bila Srebrenica močno gospodarsko središče skrajnega vzhoda BiH. V kraju je delovala tovarna akumulatorjev, dobro razvit je bil tudi turizem. V občini Srebrenica je pred vojno živelo več kot 30.000 ljudi, danes jih je okoli 3000, od tega v mestu Srebrenica le 1000.
\"To je bil kraj, v katerem smo imeli vse, kar so imeli drugi večji kraji v Jugoslaviji; močno glasbeno in urbano sceno. Sanjali smo enake sanje kot mladi drugod,\" Srebrenico pred 30 leti opisuje Lamija Grebo, avtorica dokumentarnega filma Pisma iz Srebrenice o glasbeniku Samirju Mehiću in njegovi rock skupini, ki je zaradi vojne utihnila spomladi 1992.
S filmom je želela povedati, da je \"z genocidom umrlo mesto\", umrla je tudi njegova kultura.
Mladi vseh narodnosti v iskanje priložnosti drugje
Danes tako Srebrenica ponuja malo priložnosti življenje, za karierni in osebni razvoj.
Za učence in dijake iz okoliških vasi so vzpostavili internat in jim s tem omogočili dostop do izobraževanja. A mladi vseh narodnosti kot odrasli odhajajo v druge kraje in tujino, kjer vidijo več priložnosti.
Zaposlitvenih možnosti manjka zlasti za mlade Bošnjake, saj so jim, kot so povedali ob obisku skupine novinarjev, tudi STA, zaradi diskriminacije marsikdaj zaprta vrata do služb v javnem sektorju. Kraj namreč sodi v Republiko Srbsko, glavnina prebivalstva in tistih, ki zasedajo delovna mesta v javni upravi, šolskem sistemu, policiji ... je srbske narodnosti.
Otroci različnih narodnosti se med seboj sicer družijo, skupaj trenirajo v športnih klubih. Pogovorom o politiki in dogajanju pred tremi desetletji se izogibajo.
Ko Bošnjaki obeležujejo spomin na genocid, provokacij ali incidentov ne beležijo. Se pa posamezne provokacije dogajajo v vsakdanjem življenju, nekateri so jih deležni tudi v šolah, od profesorjev in sošolcev, pripovedujejo.
Veliko tistih, ki so v genocidu izgubili svoje sorodnike, je delo našlo v Spominskem centru Srebrenica, kjer pomagajo ohranjati spomine na žrtve. Zlasti tisti, ki so bili rojeni po vojni, šele umeščajo svoja občutja v kontekst takratnega dogajanja, s tem ko spoznavajo zgodovino. In kot opisujejo, so ob začetku dela v centru dobili \"klofuto realnosti\", saj mnogi starši z otroki niso govorili o grozotah, ki so jih doživeli, da ne bi nanje prenesli travm in sovraštva.
\"Starši z nami o tem niso govorili, ampak občutiš bolečino. Zdaj postopoma odpiram te teme z njima. Lažje sicer z očetom kot z materjo,\" je v nedavnem pogovoru s slovenskimi novinarji povedala mlada diplomirana pravnica Mirela Osmanović. Dodala je, da jo zanikanje genocida, četudi pripada povojni generaciji, vznemirja in žali.
Tisti, ki ostajajo, tu zdravijo svoje rane
Tako je Srebrenica danes predvsem mesto spomina na tisoče ubitih in bolečine, ki je ostala za njimi. Večina tistih, ki so med vojno v BiH pobegnili, se ni vrnila nazaj. Mnogi živijo v tujini, tudi v Sloveniji.
Nekateri se ne želijo vrniti zlasti zato, ker jih kraj spominja na tragedijo. Drugi ravno zato ostajajo, da so lahko bliže tistim, ki ležijo na pokopališču v Potočarih, med njimi so ostarele mame in žene padlih mož in dečkov.
Hatidža Habibović se je vrnila pred 24 leti. Nedaleč od svojega doma, ki je dvakrat pogorel, je s pomočjo hčerke zgradila novo hišo, a v njej danes 80-letna gospa živi sama, veselje ji delata urejen vrt in koza, za katero hrano nabere kar ob glavni cesti skozi kraj, ob kateri pokosijo travo. S kozo dobi tudi mleko in izdela kak mlečni izdelek. \"Kar dobro živim,\" pravi zase.
Kot pravi, se nikogar ne boji več, pustijo jo pri miru, pa tudi sama nikomur ne želi nič slabega. \"Nekateri se še sovražijo med sabo, a kaj bi sovražili. Konec je. Kdor je koga izgubil, ga ne bo nazaj. Dovolj je bilo. Dobro bi bilo le še, da bi sorodniki našli posmrtne ostanke pogrešanih,\" pravi.
Med redkimi, ki so se vrnili, pa mnogi priznavajo, da se prav s tem še danes upirajo tistim, ki so jih pregnali.
Med njimi je Nedžad Avdić, eden redkih preživelih množičnega poboja julija 1995. Takrat je bil star 17 let, danes v Srebrenici živi z ženo in tremi hčerkami. Vrnil se je oktobra 2007. \"Prvo leto sem želel oditi, bilo mi je težko, z nikomer nisem govoril o tem, kaj se mi je zgodilo, nihče tudi ni upal vprašati,\" prizna.
Da spregovori o tem, da je bil žrtev streljanja, se je odločil leta 2015, ker je bil sit izjav tistih, ki zanikajo genocid. Resnica je za mnoge žrtve, kot pripovedujejo sami, namreč pomembnejša od kaznovanja storilcev.
Avdić sicer priznava, da v sebi še čuti jezo. Danes svojo zgodbo deli s tujimi študenti, novinarji, obiskovalci Srebrenice, zapisal jo je tudi v knjigo. To mu predstavlja tudi neke vrste terapijo, je dejal v enem od nedavnih pogovorov. (konec)moz/sk STA038 2025-06-21/09:12