Zoprna, a logična poteza

Navade je težko spremeniti. In navadili smo se, da televizijo gledamo po svoje. Oddaja ob osmih? Pogledamo jo ob desetih. Film je bil včeraj? Ni problema, zavrtimo nazaj. Oglasi? Pritisnemo tipko in jih preskočimo. In prav zato bo nova poteza PRO Plusa marsikomu šla pošteno na živce. PRO Plus je s ponedeljkom, 31. avgustom, spremenil izkušnjo ogleda za nazaj na programih Pop TV, Kanal A, Kino, Brio, Oto in Astra. V prvih treh dneh po predvajanju ni več mogoče preskočiti oglasov. Za gledalca, sploh takega, ki se redno poslužuje ogleda za nazaj, je to nedvomno korak nazaj. Funkcija, ki jo je imel, bo nenadoma omejena. Nihče ne mara, da mu nekaj, česar se je navadil, vzamejo.

Toda če za trenutek odmislimo uporabniško nejevoljo, je poteza precej logična. PRO Plus je komercialna televizija. Njihov poslovni model temelji na oglaševanju. Oglaševalec pa oglasa ne plača zato, da bi ga gledalec z enim pritiskom na tipko preskočil. Če vse več ljudi televizijo gleda za nazaj in oglase preprosto preskoči, začne sistem, iz katerega se financira program, izgubljati smisel. In televizijska vsebina ni poceni. Domače serije, kvizi, resničnostni šovi, informativni program, športne pravice, studii in produkcijske ekipe stanejo. Nekdo mora plačati račun. In pri komercialni televiziji ga velik del plačajo oglaševalci.

To seveda ne pomeni, da moramo biti gledalci nad spremembo navdušeni. Oglasni bloki so lahko (pre)dolgi, ponavljajoči se in nadležni. Prav zato smo možnost preskakovanja tako hitro vzljubili. Skoraj vsak, ki ga poznam, si je oddaje raje ogledal za nazaj ravno zaradi tega, ker je to omogočilo preskakovanje reklam. Toda tudi svet pretočnih platform se premika v podobno smer. Oglasi se vračajo, cene naročnin brez njih rastejo, ponudniki vsebin pa iščejo načine, kako financirati vse dražjo produkcijo.

Ključno vprašanje zato ni, ali bodo gledalci nad potezo navdušeni. Ne bodo. Vprašanje je, ali bo PRO Plus našel pravo mero. Če bodo oglasi raznoliki, razumne dolžine in pogostosti, se bo večina verjetno navadila. Če bo izkušnja preveč moteča, ima današnji gledalec dovolj alternativ, da odide drugam. Omejitev preskakovanja oglasov je zato korak nazaj v udobju gledanja, vendar razumljiv korak pri zaščiti poslovnega modela komercialne televizije. Ideja, da lahko komercialna televizija v nedogled proizvaja drage vsebine, oglaševalci jih plačujejo, gledalci pa oglase množično preskakujejo, preprosto nima prav veliko ekonomske logike. Zato je nova ureditev natanko takšna, kot pove naslov: zoprna, a logična poteza.