Zmernost pri vsem

Mirko Urh, ki se je rodil v Ravnah nad Železniki, danes pa stanuje na Praprotnem, je pred kratkim praznoval devetdeseti rojstni dan. Praznovanje je potekalo v prijetnem vzdušju na Turistični kmetiji Pri Marku v Crngrobu, kjer so se mu pridružili družina, prijatelji in sosedje. Za presenečenje so poskrbele Loške orglice, ki so z glasbo obogatile dogodek in mu pričarale nasmeh na obraz.

Oče Jože in mama Katarina sta imela šest otrok – dve hčerki in štiri sinove. Družina se je leta 1937 preselila v Ljubljano, med vojno pa so živeli na Bregu ob Savi, v župnišču ob cerkvi. Mama je skrbela za otroke, oče pa je delal v tovarni, kjer so izdelovali dele za orožje. Ko je Mirko dopolnil 12 let, mu je oče kupil harmoniko – darilo, ki je zaznamovalo njegovo življenje. Skupaj z očetom in bratoma so ustanovili ansambel, ki je igral na veselicah in domačih zabavah. »Glasba je bila pri nas vedno doma,« se spominja slavljenec.

Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Kranju, nato nadaljeval šolanje na industrijski šoli v Iskri in se tam tudi zaposlil. Kasneje se je vpisal še na Strojno fakulteto v Ljubljani. Službena pot ga je večkrat ponesla v tujino – med drugim v Tunizijo, Kolumbijo in Rusijo. »V tistih časih ni bilo tako preprosto potovati, kot je danes. A delo me je peljalo po svetu – naučil sem se marsičesa in videl veliko sveta,« pravi. Leta 1961 se je poročil, ima dva sinova in hčerko ter tudi štiri vnukinje, pet vnukov, dva pravnuka in pravnukinjo.

Kljub pogostim službenim potovanjem je ostajal povezan z glasbo. Več kot trideset let je pel v pevskem zboru Iskra, kjer je, kot je dejal, našel prave prijatelje in dobro družbo. Kasneje se je odločil za samostojno obrtno pot – začel je izdelovati izvlečne police za kuhinjske omare, delo pa mu je prinašalo zadovoljstvo in stik z ljudmi.

Leta 1995 se je preselil na Praprotno, kjer živi še danes. Vključil se je v Mešani pevski zbor Vrelec pri Društvu upokojencev Škofja Loka, nekaj let pa je igral harmoniko v glasbeni skupini Škaf. Zdaj poje v pevski skupini Mavrica, prav tako pri loških upokojencih. »Petje me sprošča,« pove. »Zdaj prsti niso več tako spretni, zato harmoniko redko primem v roke, a pesem ostane.«

Mirko je znan po tem, da rad bere, rešuje križanke in sudoku, spremlja športne dogodke in rad obudi kak spomin na potovanja. »Videl sem veliko sveta, imel sem več kot štiristo letov. Danes pa ne potujem več – se mi zdi, da sem se tega že naveličal. Najraje sem doma,« pove z nasmehom.