Milan Bučar je prepričan, da je preveč ljudi umrlo po nedolžnem. Tudi zakonca Hribar, gospodarja Strmola, ki sta trpela »pod kladivom in nakovalom« nemških gospodarjev in partizanov. / Foto: Jože Košnjek
Zlomljeno klasje Pšenične Police
Milan Bučar iz Pšenične Police je v samozaložbi izdal roman Žitno klasje Pšenične Police. V njem je strnil predvojno, medvojno in povojno zgodovino kraja in okolice. Knjigo je napisal tudi kot opomin, da se taki časi ne bi več ponovili.
To je moja prva in morda tudi zadnja knjiga. Napisal sem jo, ker sem verjetno zadnji človek v vasi, ki še ve, kaj se je dogajalo v naši vasi in okolici med drugo svetovno vojno. Ko se pogovarjam z mlajšimi, me sprašujejo, zakaj oni tega ne vedo. Zato, ker imamo Slovenci zlagano zgodovino. Žal! Govorjena beseda se pozabi, zapisana pa ostane zanamcem. Tudi kot opozorilo, naj se v morebitnih nevarnostih narodnega spopada ne sovražijo in ne pobijajo med seboj. Lahko smo desni, levi, črni, zeleni, samo smrtno sovražiti se ne smemo.
Res je. Zgodovina je bila že od otroštva naprej moja velika ljubezen. Še med počitnicami sem prebral zgodovinski učbenik za prihodnji razred. Zanima me tudi lokalna zgodovina. Z žalostjo opažam, da marsičesa o njej ne vemo. V moji soseščini se je v 19. stoletju rodil duhovnik Martin Pogačar, ki je imel pomembno vlogo v tedanji ljubljanski škofiji in je med drugim leta 1880, ko je Pšenična Polica pogorela, preskrbel brezobrestno posojilo, da so si lahko ljudje zgradili nove modernejše hiše in jih zaradi požarne varnosti pokrili z bobrovcem. Prav ta Pogačar je pomagal pripeljati v Cerklje tedanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, ki je kupil kmetijo, ki je danes zgodovinska Hribarjeva hiša. Sodeloval je tudi pri popotresni obnovi Ljubljane. Pa v cerkljanski zgodovini ni o njem niti besede.
Moj oče, Belharjev po domače, je bil hlapec, ki so ga gruntarji neizmerno izkoriščali in ravnali z njim kot s sužnjem, živino. Če se je želel pozimi pogreti, je moral v hlev in se stisniti k teličku. Zato je bilo normalno, da je kuhal jezo in celo maščevalnost do gruntarjev. Njegov prijatelj Voranc Erzar, Robasov po domače, študent veterine, pa je bil nadpovprečno inteligenten, sposoben in radoživ fant. Mojega očeta je navduševal za marksizem, ki bo svetla prihodnost naših ljudi, v kateri ne bo izkoriščanja, revežev in hlapcev, brez krivic in davkov in v katerem bomo vsi enaki. Oče, ki je hrepenel po dostojanstvu, pravičnosti in normalnem življenju, ga je poslušal in obiskoval z njim partijske sestanke v Šenčurju, ki je bil takrat močna delavska vas s številno komunistično celico. Leta 1939 sta bila na ustanovnem sestanku šenčurskega Skoja. Razumljivo, da so mojega očeta zaradi razmer, v katerih je živel, te ideje navdušile. Voranc je imel brata Stanka, ki je bil duhovnik.
Stari oče ga je nekega dne dobesedno potegnil iz gostilne in mu rekel, da gresta na pomembno pot, na takšno, na kakršni še ni bil. 'Če ne boš šel, boš vse življenje berač,' mu je dejal. Peljal ga je sem, kjer je sedaj moj dom, k Španu po domače, in mu rekel, da je zanj kupil to prazno domačijo, nekaj orodja in živine in da se bo tudi sam preselil sem. Jutri greva v Kranj k advokatu, mu je rekel, da prepiševa kmetijo nate, vendar se boš moral odpovedati gostilnam, pijančevanju, pretepanju, kartanju in drugim slabim navadam ter komunizmu. Pri slednjem sta se sprla, saj je moj oče verjel v te ideje. Ko pa mu je stari oče prinesel dve knjigi o početju komunistov v Rusiji in v Španiji, je prvič začel dvomiti o njihovih resničnih delih. Sprejel je pobudo starega očeta in začel gospodariti na Španovi domačiji.
Vsi vaščani so bili katoliki. Po desetih božjih zapovedih so živeli na dvanajstih domačijah. Ni bilo ne tatu, ne lenuha, ne goljufa, sem zapisal v knjigi. Nove ideje so se ljudem zdele brezbožne. V vasi je bila samo Erzarjeva družina za partizane, vendar je bila poštena, garaška, sposobna. To je bila njihova odločitev. Štiri domačije se niso izrekale ne za eno in ne za drugo stran, druge pa so bile zaradi katoliške usmerjenosti in tradicije na domobranski strani. Vojna in povojni čas sta zahtevala 12 žrtev. Veliko preveč za našo majhno vas. Moj stric Janez Čarman je padel na ruski fronti. Voranca Erzarja so nekaj dni pred koncem vojne na zverinski način ubili domobranci, njegovi predvojni prijatelji. Njegovo telo so prerešetali s 27 streli z avtomata. Bogoslovca Mirka Remica so revolucionarji ubili pri Postojni, ostale vaščane pa so kot domobrance zaprli in jih ubili v povojnih pobojih, nekatere tudi na zahrbten način med potjo domov iz zaporov v Šentvidu. Po vojni so ubili tudi Vorančevega brata duhovnika Stanka Erzarja. Aretirali so ga na Jezerskem in odpeljali v smrt. Erzarjev oče je tako izgubil dva sinova: enega so ubili domobranci, enega pa komunisti! Danes je težko ocenjevati stvari za nazaj, vendar so povojni poboji naša slovenska sramota. Tudi v Franciji so po vojni obračunali s sodelavci okupatorja, vendar so jim sodili in svojcem dovolili, da so dobili trupla in jih dostojno pokopali.
On je na srečo preživel, vendar je naša družina živela v revščini. Oblast nam ni bila naklonjena. Obvezna oddaja, podržavljenje zemlje in podobno. Pet otrok nas je bilo. Spominjam se, da nam je enkrat pomagal sosed, da smo sploh preživeli.
Ja, prepričan sem, da čas zaceli rane. Če ne v petdesetih, pa v stotih letih. Pšenična Polica je danes sodobna, za starejše skoraj neprepoznavna vas, in složna vas. Prijatelji smo in upam, da bomo taki tudi ostali. Upam, da bo šel po tej poti tudi naš narod.
Ja. In to vsakega, ne glede na to, na kateri strani je bilo storjeno. Zaradi tega je naš narod doživel preveč hudega. Upam, da bo to nekoč samo zgodovina in da bodo naši zanamci o tem brali samo v knjigah. Tisti, ki so obremenjeni z zločini, so večinoma že pokojni. Ne zamerim jim. Mi pa imamo nalogo, da ohranimo naš narod v slogi, ne glede, h kateri strani se kdo prišteva.
