Žitno klasje Pšenične Police (9)

Dne 20. aprila 1945 so se na široko odprla vrata celice, v kateri je bil zaprt Voranc Erzar iz Pšenične Police.

»Gospod Voranc Erzar, danes, na rojstni dan našega velikega firerja Adolfa Hitlerja, ste pomiloščeni in takoj lahko odidete domov.«

»To je pa zelo lepo od vas in prvič, odkar sem zaprt v Begunjah, ste me nagovorili z besedo gospod, doslej sem bil vedno bandit,« se je zarežal Voranc in preje kot v eni uri že pešačil po cesti proti Kranju.

Na pol poti med Podbrezjami in Naklim je že na daleč zagledal patruljo treh cerkljanskih domobrancev na kolesih. Voranc ni mogel iz svoje kože in ni mogel brzdati svojega dolgega jezika, že na daleč jim je zavpil: »Ooo, cerkljanska vajsegardaaaaa!«

In takoj so ga prepoznali.

»Ooo, Voranc točno tebe iščemo, kaj nisi zaprt v Begunjah?« je vprašal vodja patrulje.

»Pomiloščen sem, danes so me izpustili in zdaj grem domov.«

»Nič ne bo iz tega, mi bomo odločali, kdaj boš šel domov!« se je zadrl vodja. Kot bi trenil, so ga zvezali in odpeljali v domobransko postojanko v Podbrezjah ter ga zaprli v klet.

»Jutri bodo prišli naši fantje, s katerimi imaš neporavnane račune, in oni bodo odločali, kdaj boš odšel domov. Ali pa tudi kam drugam,« se je zakrohotal vodja patrulje, preden so odšli.

Voranc je spoznal usodno in popolnoma nepotrebno napako, da jih je ogovoril s cerkljansko vajsegardo. Moral bi biti tiho in iti naprej, morda ga sploh ne bi opazili.

In vse bolj se mu je začelo dozdevati, da gre za umazano in zrežirano igro. Le kaj je delala patrulja cerkljanskih domobrancev med Naklim in Podbrezjami, tako daleč niso nikoli hodili.

In upravnik zaporov v Begunjah je bil ob njegovem izpustu neznansko sladak, vseskozi se je smehljal, ob izhodu mu je celo dal roko in zaželel srečo. Razmišljal je: Še preden sem odšel, je verjetno po telefonu poklical domobrance v Cerklje in oni so mi prišli naproti. In vodja patrulje mi je zavpil: 'Točno tebe iščemo.' Le kako sem mogel biti tako neumen, moral bi domov po stranskih cestah – ali v Kranj, na Suho k svoji ženi ali kamorkoli, samo ne po glavni cesti.

Ogledal si je klet, v kateri je bil zaprt, izhod je bil možen samo skozi majhno kletno okno, ki pa je bilo zamreženo z močno železno rešetko, ali skozi vrata kleti, ki so bila zaklenjena, zunaj pred vrati pa je stal stražar. In povrhu vsega je imel roke trdno zvezane, pobeg je bil nemogoč.

Ponoči ni spal, celo noč se je premetaval na lesenem pogradu, šele proti jutru je nekoliko zadremal. Zbudile so ga grozne sanje, bil je ves prepoten in tresel se je po vsem telesu. Klical je stražarja, a ta se ni hotel odzvati. Bil je žejen, klical je za vodo in spet nič. Kot da so pozabili nanj. Bilo je že proti poldnevu, ko so se sunkovito odprla vrata kleti.

»Voranček, končno smo skupaj!« se je na vratih zadrl vodja nove patrulje treh cerkljanskih domobrancev.

Voranc in vodja sta se dobro poznala. Ko so veterinarja Liparja iz Nasovč umorili likvidatorji kamniškega VOS-a, je ta fant zmotno trdil, da je to zakrivil Voranc, in prisegel je na maščevanje, ki naj bi se zdaj zgodilo.

»Janez, slišal sem, da me dolžiš izdaje veterinarja Liparja. Lahko me ubiješ, ampak jaz s tem nimam nič, jaz ga nisem izdal. Tudi mene je likvidacija Liparja močno prizadela, dobrotnika, kakršen je bil Lipar, in svojega učitelja ne bi nikoli izdal,« je dejal Voranc. »Lipar se je izdal sam, v Kranju je od Nemcev kupil petdeset postelj za novo domobransko postojanko v Komendi. O tem je javno govoril in slišali so ga mnogi ljudje. Ali pa so ga izdali Nemci, jaz ga nisem.«

Z na hrbtu zvezanimi rokami so Voranca trije domobranci odpeljali iz domobranske postojanke v Podbrezjah. Zelo se jim je mudilo, zato so zavili v bližnji gozd Gobovce, celo pot so ga pretepali in brcali in mu obljubljali težko in počasno smrt. V Gobovcah so se ga lotili vsi trije hkrati, padali so težki udarci. Voranc je padel po tleh, bil je preponosen, da bi jih prosil, in pretrmast, da bi pokazal bolečino. Ko so se vsi trije utrudili, se je Voranc molče začel počasi pobirati s tal. Takrat ga je vodja patrulje s pištolo ustrelil v hrbet. Voranc je obležal hudo ranjen, lovil je zrak in vedel, da je to njegov konec. Tedaj je drugi domobranec zgrabil svojo brzostrelko in ga prerešetal, nato je tudi tretji domobranec storil enako, cel saržer svoje brzostrelke je izpraznil v že mrtvega Voranca.

Voranc Erzar, fant stoterih talentov in tisočerih idej, je ugasnil za vedno.

Zločinci so nasekali nekaj smrekovih vej, ga pokrili z njimi in hitro odšli.
Zločin pa ni ostal prikrit, že čez dan so ga našli domačini in po dokumentih, ki jih je imel pri sebi, ugotovili, da je to Voranc Erzar iz Pšenične Police.

Očeta Lovra Erzarja - Robasa je novica o smrti njegovega najljubšega sina hudo prizadela.

Mož, velik in močan kot gora, se je sesedel na klop ob mizi. Največji gruntar daleč naokoli, robat in trdnega značaja, je nemo gledal predse in dolgo, dolgo ni spregovoril.

Sosedje so z vozom odšli po mrtvega Voranca v gozd Gobovce pri Podbrezjah. Oče Lovro je, čeprav so mu branili, odšel z njimi. Celo pot ni spregovoril niti besede.

Ko so v Gobovcah mrtvega Voranca položili na voz, ga je objel in se razjokal, kasneje, niti doma niti pri pogrebu, nihče več ni videl niti ene solze v njegovih očeh.

Tudi vso pot nazaj proti Pšenični Polici oče Lovro Erzar ni spregovoril niti besede.

Ko pa je voz z mrtvim Vorancem pripeljal mimo domobranske postojanke v Ljudskem domu v Cerkljah, je vstal in stoječ na vozu zarjovel s tako močnim in tako hudim glasom, da so se ustrašili celo sosedje na vozu: »Zločinci, zločinci, zločinci!«

Sosedje so umili Vorančevo truplo, ki je bilo krvavo od glave do peta, in ga pripravili za mrtvaški oder. Med umivanjem so na njem našteli sedemindvajset strelnih ran.

Takoj istega dne je oče Lovro odšel k cerkljanskemu župniku Janezu Črnilcu, da se dogovorita o cerkvenem pogrebu. Župnik Črnilec, ki se je pred nekaj meseci vrnil iz izgnanstva v Srbiji, pa ga je presenetil z besedami: »Komunistov ne bom pokopaval, Voranc je zavrgel našo katoliško vero in bil vernik komunizma. Naj ga pokopljejo njegovi rdeči tovariši.«

Oče Lovro je zaprosil za pogrebni obred tudi nekaj okoliških duhovnikov, a vsi so ga zavrnili.

Nazadnje je užaljeni oče odšel v Kranj in prosil v Kranju živečega nemškega duhovnika Hermana Beukeja, ki je skrbel za duhovno oskrbo nemških vojakov v Kranju.

Voranca Erzarja so pokopali naslednji dan, 25. aprila 1945, z nemškim duhovnikom na farnem pokopališču v Cerkljah.

(Se nadaljuje)