Žitno klasje Pšenične Police (8)

Franc je odmetaval prvi sneg pred svojo hišo, ko se je pred njim nenadoma ustavil avtomobil.

»Dober dan, Franc.«

V avtu je zagledal strmolskega graščaka Rada Hribarja.

»Dober dan,« je odvrnil.

»Franc, tvoj prijatelj Voranc Erzar je zaprt v Begunjah, to verjetno že veš?«

»Ja, vem.«

»Govoril sem z Nemci, da bi ga izpustili, vendar o tem nočejo niti slišati, ker jih Voranc žali in se norčuje iz njih. Če bi bilo leto 1941, bi ga že ustrelili. Voranc je preveč predrzen, vsak dan jih sprašuje, kaj je bilo v Stalingradu, severni Afriki in na Siciliji, da so tako izgubili. Izpogajal sem se toliko, da ga ne bodo poslali v Dachau. Daj, obišči ga in mu kot prijatelj svetuj, naj bo miren in naj se lepo obnaša, ker bo to vplivalo na nizko kazen, leto ali dve zapora v Begunjah. Če se bo med kaznijo lepo obnašal, bo pomiloščen in še preje doma. Jaz ga ne smem obiskati, ker bi bilo to preveč očitno in se ne bi dobro končalo. Srečno, Franc.«

In Hribar se je odpeljal.

Franc je začel premišljevati: Čeprav sva se poleti z Vorancem hudo sprla, mi je vendar dvakrat rešil življenje in lepo bi bilo, da ga obiščem, mu voščim novo leto 1944 in povem, kar mi je povedal Hribar in naj brzda svoj dolgi jezik.

Bila je nedelja, 2. januarja 1944, Franc je dopoldne v Cerkljah sedel na avtobus in se odpeljal do Lesc, od tam pa peš do Begunj. Javil se je na vhodu zapora, eden od stražarjev ga je odpeljal v sobo, v kateri so bili le miza in trije stoli. Paznik je pripeljal Voranca, sedla sta za mizo, paznik je sedel na tretji stol, ki je bil nekoliko odmaknjen od mize, in ju poslušal in nadziral.

Voranc je bil presenečen in vesel hkrati, takoj sta si voščila srečno novo leto, se zapletla v pogovor in si hitro oprostila poletni spor.

»Franc, lahko govoriš karkoli, ker ta Nemec ne razume slovensko, tu je le zato, da mi ne bi dal kakšne pile ali orožja. Tudi ko me je obiskal oče, je bil zraven in ni delal nobenih problemov. Ti pazniki so v redu, prve tri dni pa so me zasliševali gestapovci z Bleda, bil sem tepen kot še nikoli v življenju, zdaj pa je že vse v redu.«

»Voranc, steklenico žganja imam zate, ti ga lahko dam?«

»Kamerad, Schnaps.«

Voranc je dvignil steklenico in jo pokazal pazniku.

»Gut,« je pokimal paznik. Še preden mu je izročil steklenico, je potegnil dolg požirek iz nje.

»Eeej, dobri gorenjski šnops.«

Tudi Nemec je potegnil požirek in pohvalil žganje.

»Ta šnops bo za moje ječarje, večkrat se napijejo od žalosti, ker se zavedajo, da izgubljajo vojno. Pred nekaj dnevi se je vrnil z dopusta neki Berlinčan. Na dopust je odšel kot vzvišen oholi Švabek, nazaj pa je prišel popolnoma poklapan in potolčen človek. Povedal je, da je Berlin popolnoma uničen od bombardiranj in ga ni mogel več prepoznati. Nemcem je zelo padla morala, zdaj je res samo še vprašanje časa, kdaj bo vsega konec.«

»Voranc, pazi, zver je najbolj nevarna takrat, ko crkava. A čeprav si zaprt, si zelo dobre volje in se dobro držiš.«

»Včeraj me je obiskalo moje dekle Marija s Suhe, noseča je in očka bom postal, zato sem tako dobre volje. Zdaj mi je edini cilj priti iz zapora, rad bi videl svojega otroka. Želim si, da bi bil to sin, rad bi ga pestoval, negoval, učil prvih besed, prvih korakov in se veselil v svoji družini.

Franc, šele zdaj razumem, zakaj si se umaknil iz politike, ko si ustvaril svojo družino. Tudi jaz se bom verjetno umaknil. Stvari v Sloveniji gredo v napačno smer, ko se rešim tega prekletega zapora, bi rad videl samo še svojega otroka, svojo družino in nič drugega.«

»Govoril sem s strmolskim Radom Hribarjem, zavzel se je zate in dosegel, da te Nemci ne bodo poslali v Dachau. Dobil boš leto, največ dve, ampak pogoj je lepo obnašanje v zaporu.

Med samim zaporom pa, če se boš lepo obnašal, boš mogoče celo pomiloščen.«

Voranc, ki je bil do tega trenutka, razigran in dobre volje, se je nenadoma zresnil, nasmeh je izginil z njegovega obraza.

»Strmolski Hribar se je zavzel zame? Je to res, Franc?«

»Da, res je.«

Voranc je za nekaj trenutkov umolknil, nato zajel zrak in dejal: »Franc, pojdi takoj k njemu in mu povej, da ga bodo likvidirali, naj se umakne čim preje in čim dlje, najbolje na Koroško ali pa v Švico, v Sloveniji ne bo nikjer več varen, dobili ga bodo.«

»Likvidirali, kako, kdo, zakaj?«

»O tem ti ne morem govoriti, a še enkrat te prosim, pojdi takoj k njemu in mu povej, naj takoj odide. Takoj, razumeš? Čez nekaj dni ali tednov bo prepozno.«

»Voranc, je res tako hudo? Zakaj naj bi ga ubili, zakaj mi ne poveš vsega?«

»Franc, verjemi mi, kar govorim, več o tem ne bom govoril, nikomur ne govori o tem, kar sem ti povedal, tudi če se še kdaj spreva, skregava, mi obljubi, da boš o tem molčal. Obljubiš?«

»Obljubim.«

»Prisežeš?«

»Prisežem.«

»Še enkrat: pojdi takoj k Hribarju in mu povej, kar sem ti povedal.«

Pogovor sta nadaljevala o drugih stvareh, a vendar to ni bil več tisti sproščeni pogovor, ki sta ga imela prej, oba sta občutila neko nelagodje in tesnobo v sebi.

Nemec, ki ju je nadziral, ju je opozoril, da je minila ura, namenjena za Frančev obisk v zaporu.

Poslovila sta se. Ko sta si segla v roke, mu je Franc dejal: »Voranc, mogoče boš, ko bo leto naokoli, že doma.«

»Upajmo. In upajmo, da se bo še preje končala ta prekleta vojna.«

Franc je v Lescah za nekaj minut zamudil avtobus za Kranj in na novega je čakal več kot dve uri. Ko je prišel v Cerklje, je bilo le še pol ure do policijske ure in hitro je moral domov v Pšenično Polico.

Naslednje dopoldne se je peš podal do gradu Strmol, kjer je živel Rado Hribar z ženo Ksenijo in njeno materjo Amalijo. Hribar je grad Strmol kupil nekaj let prej. Grad, ki je bil v slabem stanju, je čudovito obnovil in postal je njegovo bivališče. Hkrati je bil grad tudi zbirališče pomembnih politikov, gospodarstvenikov, kulturnikov, umetnikov, lovcev in med vojno tudi nemških oficirjev. Tudi partizani so bili skrivaj gostje na gradu Strmol, in kadar se je to zgodilo, je moral Hribar paziti, da se v gradu ali na dvorišču niso srečali z Nemci.

Franc je potrkal na vhodna vrata. Poznal je vse osebje gradu, saj jim je dovažal vino od trgovca Mejača, zato je dobro vedel, da mu bodo brez težav odprli. Za čuda se dolgo ni nihče oglasil, ko je že najmanj petič potolkel s trkalom vhodnih vrat, so se odprla vrata balkona nad vhodnimi vrati in ven je stopila sobarica Vilma.

»Dober dan, Vilma, bi lahko za eno minuto dobil gospoda Hribarja?«

»Gospoda in gospo so proti jutru odpeljali partizani. Vsi smo zelo prestrašeni, celo noč so bili tukaj,« mu je v solzah odgovorila še vedno vidno pretresena sobarica Vilma.

Franca je zazeblo in mu hkrati postalo vroče. Takoj je vedel, kaj se je zgodilo. Hitro se je zbral in dejal: »Upam, da se kmalu vrneta, saj nista nič storila.«

»Tudi mi tako upamo. Nasvidenje.«

»Nasvidenje, Vilma.«

Ko je počasi odhajal, ga je začela gristi slaba vest in sam pri sebi si je govoril: Zakaj se nisem oglasil sinoči? Tudi če bi me ujela policijska ura, bi prišel domov po stranskih in daljših poteh.

Kdo ve, ali sta še živa.

(Se nadaljuje)