Žitno klasje Pšenične Police (6)

Jože Jenko je bil ugleden in zelo dober tesarski mojster z Zgornjega Brnika. Imel je tesarsko obrt, nekaj delavcev in posli so mu cveteli. Bil je srečno poročen, imel je sedem otrok in je bil skrben oče in soprog svoji ženi. V prvi svetovni vojni je preživel soško fronto, bil je udeležen pri preboju Avstrijcev na Soči in bil zraven, ko so prodrli do reke Piave. Po razpadu Avstro-Ogrske je razpadla tudi vojska, ki je držala položaje ob reki Piavi, in Jenko je postal italijanski ujetnik.

Kot ujetnika so ga deportirali na Sicilijo, kjer je doživel največjo bedo, lakoto, žejo in trpinčenje vojnih ujetnikov. V samo nekaj mesecih se je naučil italijanskega jezika, in to z razlogom. Ko so mu celo Italijani rekli, da dobro govori italijansko, je pobegnil. Preplaval je morsko ožino med Sicilijo in Italijo in nato samo ponoči počasi pešačil proti severu. Podnevi se je skrival. Če bi ga dobili, bi gotovo doživel hudo kazen. Jedel je samo, kar je našel na poljih in vrtovih; ljudi, vasi in naselij se je izogibal. Po več kot štirih mesecih je prepešačil Italijo in srečno prišel domov. In tudi zato je med ljudmi užival velik ugled.

Aktivisti OF so ga hoteli pridobiti na svojo stran, a jih je zavrnil z besedami: »Se sploh zavedate, kaj delate in v kaj se spuščate? Boljševiška revolucija in upor proti premočnemu okupatorju se lahko končata samo s pošastnimi žrtvami. Žrtve, ki so padle za revolucijo v Rusiji, so za Ruse laže nadomestljive, ker so večmilijonski narod. Za Slovence pa je to lahko usodno, in to za vedno. Uporabljajte zdravo človeško pamet.«

S temi besedami se je strahovito zameril aktivistom OF in pristal na skrivnostnem spisku za likvidacijo. Tudi ko mu je Osenar povedal, da je na spisku, se je – pogumen, kot je bil – zasmejal in dejal: »Samo strašijo nas, nič jim nisem naredil, samo povedal sem jim, kar jim gre.«

Dne 6. avgusta 1942 se je družina kot vsak večer zbrala pri večerji, nenadoma so v kuhinjo vdrli trije partizanski likvidatorji in ga hoteli odpeljati. Jože se jim je uprl in ni hotel z njimi, nekaj otrok in žena so se ga oklenili, in čeprav so bili trije, ga likvidatorji niso mogli odvleči iz hiše.

Nenadoma je likvidator Bojo potegnil pištolo in ga vpričo otrok in žene ustrelil v glavo, bil je takoj mrtev.

»Kdor bo pred jutrom odšel iz hiše, ga bomo takoj ustrelili! Jasno?« se je zadrl drugi partizan pred otroki in ženo, ki se je sesedla od groze. Majhni otroci in žena so celo noč jokali in se tresli od šoka in strahu, šele zjutraj so poklicali sosede.

To je bila prva smrtna žrtev druge svetovne vojne v cerkljanski fari. Ni je zakrivil okupator, ampak domači osvoboditelji, likvidatorji kamniškega VOS-a.

Zločin je odmeval kot največja bomba, ljudje so se zgražali, obsojali, protestirali, a na koga naj se obrnejo? Okupator si je zadovoljno mel roke in si mislil: samo tako naprej. Druge oblasti ni bilo, župan Jakopina, tudi sam pod bremenom atentata, in občinska uprava sta bila nemočna.

Nemški žandarji na ta zločin sploh niso reagirali, niso posredovali, ampak so se zadovoljno muzali. Poveljnik Khemether je dejal svojim žandarjem: »Podpirali bomo obe strani in sami se bodo pobili med seboj, tako bomo maščevali tri naše fante, ne da si umažemo roke.«

Na pogrebu je bila ogromna množica, ljudje so se ga udeležili v znak tihega protesta. Ko so pokojnika položili v grob, je nekaj mladeničev začelo kričati: »Smrt komunizmu, smrt rdeči bandi, smrt gošarjem, Jenko bo maščevan!«

Tudi partizanski zaupniki so se udeležili pogreba, ampak samo z namenom, da vidijo, kakšna je reakcija ljudi. Hitro so poročali svojim tajnim celicam: »Narod je ogorčen, ljudsko mnenje se je obrnilo proti partizanskemu gibanju.«

Po pogrebu je večina ljudi odšla domov, nekateri pa v gostilne, kjer so žolčno pretresali zadnje dogodke.

In strah se je začel plaziti po hišah in vaseh cerkljanske ravni.