Žitno klasje Pšenične Police (10)

Proti pol četrti je po cesti počasi prišlo pet fantov, že na prvi pogled se je videlo, da so zelo zdelani in utrujeni. Počasi so prišli iz gozda, ki se je na levi strani ceste še nadaljeval, na desni strani pa so se začeli travniki. Od tam popotnik zagleda čudovit pogled na Krvavec, venec kamniških planin in Karavanke.

»Ooooo, Krvavec, Kočna, Grintavec, koliko časa vas že nisem videl!« je veselo zavpil Miha Remic.

»In to je zadnje, kar si videl v svojem usranem življenju!« je zarjovel Kekec in s svojimi ljudmi planil iz grmovja.

Fantje so bili tako zdelani, tako sestradani, utrujeni, nemočni in presenečeni, da nihče ni niti poskusil pobegniti. Kot bi trenil, so jih zbili po tleh, zvezali in odvlekli za grmovje. Bili so izurjeni, to je bila že tretja skupina v treh dnevih, ki so jo pričakali. Nato so se z najhujšim mučenjem izživljali nad njimi, če niso umrli med mučenjem, so jih na koncu potolkli s koli.

Zvezane fante so zvlekli globlje v gozd, da jih ne bi kdo videl ali motil pri delu. Zvlekli so jih na jaso, kjer je že bila izkopana velika jama, ki jo je moralo izkopati pet fantov, ki so jih zgrabili prvi dan. Ti fantje so že ležali iznakaženi na dnu jame, nad njimi pa prav tako hudo obdelanih pet mladoletnikov iz drugega dneva.

»Poba, zaigraj!« se je zadrl Kekec.

Petnajstletni fant, ki so ga povabili s harmoniko, sploh ni vedel, kaj se dogaja. Mislil je, da bo to neka zabava, veseljačenje ali kaj podobnega, in ni mogel zaigrati.

»Poba, kaj zijaš? Zaigraj, porkamadona!«

Vrstili so se topi udarci s koli, pobesnelo rjovenje likvidatorjev in kriki pretepenih, mladenič s harmoniko se je začel tresti po vsem telesu in ni mogel zaigrati.

»Če mi ne boš hitro zaigral, te bom ustrelil!« je zarjovel Kekec s pištolo v roki.

Mladenič je začel igrati in mižati, da ni videl, kaj se dogaja. Ves čas mučenja in ubijanja je mižal in igral. Igral je najglasneje, kot je zmogel, a še vedno je slišal krike izmučenih in mučenih mladoletnikov. In likvidatorji so tolkli in mlatili z vso močjo, bili so v najboljših letih in pri najboljših močeh. Najprej so nesrečneže mlatili po nogah, nato po hrbtu in trebuhu, ko so bili že napol mrtvi, so jim razbili še glave.

Kekec je zvezanega Miha Remica premlatil s pendrekom. Ko se je utrudil, je ženski, ki je bila z njimi, zavpil: »Tale je Miha Remic, mitraljezec domobranskega jurišnega voda, obdelaj ga z motiko.«

Ženska je začela z motiko z vso močjo tolči po stopalih in počasi po nogah navzgor, nato je nekaj časa udarjala po mednožju. Zvezani Miha je rjovel od bolečin, a ženske to ni prav nič motilo. Tolkla je naprej po trebuhu, nato po prsih in končno po vratu. Šele ko mu je prebila vratno žilo, je Miha počasi ugasnil, vsi drugi so bili že zdavnaj mrtvi.

Zmetali so jih v skupni grob, v katerem je zdaj ležalo že petnajst cerkljanskih mladoletnikov. Jamo so prekrili s smrekovimi vejami, ker naslednji dan bo prišlo novih pet.

Petnajstletni harmonikar je še vedno miže igral naprej in Kekec ga je moral ustaviti.

»Poba, nehaj igrati, delo je opravljeno. Dobro si igral, iz tebe še bo nekaj. Zdaj pa lahko greš,« se je zakrohotal Kekec.

Fant s harmoniko je odšel, čez nekaj korakov je stopil na glavno cesto in zavil proti Vodicam.

»Ej, poba, desno boš prišel v Vodice, ti moraš na levo. Ha, ha, ha, tam je Brnik.«

Kekec ga je prijel za rame in ga obrnil, fant je počasi kot mesečnik odšel proti Spodnjemu Brniku.

Mlademu, petnajstletnemu fantu se je od vsega hudega, kar je videl in slišal, zmešalo.

Nikoli več se ni pozdravil.

****

Miha Gašpirc, po domače Pogačar, je bil eden najboljših kmetov in gospodarjev v Pšenični Polici in daleč naokoli. Med vojno je bil strogo nevtralen, ni se vmešaval ne levo ne desno. Politika mu je bila deveta briga, njegova skrb je bila le lepa, vzorna kmetija. Dvorišče je bilo vedno čisto in pometeno, njegova živina je bila najlepša, njegovi konji najboljši, njegove njive bi bile lahko za vzor vsem drugim kmetom, njegov gozd je bil urejen kot park. Miha je vsak dan delal od jutra do večera, vsako nedeljo dopoldne je peš odšel k maši v Cerklje, po maši nikoli ni zavil v gostilno. Pri cerkljanski lipi je zavil levo z glavne ceste na poljsko pot in si ogledoval polja in med polji prišel domov v Pšenično Polico. Po nedeljskem kosilu se je spet podal med svoja polja in gozdove, in če je opazil, da je kje kaj narobe, se je to naslednji dan uredilo. Z ženo Ivanko sta imela tri sinove in že od malega jih je navajal na delo, skromnost in poštenje.

Znal je gospodariti, veliko pridelkov je z vozom zvozil na tržnico v Kranj in jih dobro prodal. Bil je med prvimi v vasi, ki so si kupili radio. Ne da bi poslušal poročila, glasbo ali radijske igre. Radio je kupil zato, da je vsak dan poslušal kmetijske nasvete. Miha Gašpirc je bil kmet od glave do peta, gospodar in pol. Tudi njemu je vsemogočna komisija za obvezno oddajo vzela nekaj živine, mleka, krompirja in žita. Ni se upiral, ni se prepiral, ni nasprotoval, in ker je bil strogo nevtralen, je bil pri novi rdeči oblasti zapisan kot dober človek.

Ko je v začetku decembra 1945 padlo nekaj snega, je imel Miha vse urejeno: poln senik, kaščo polno žita, klet polno ozimnice, hlev poln živine, drvarnico polno drv in v hiši toplo peč.

A Miha je kot dober gospodar v svojem brniškem gozdu že začel pripravljati drva za naslednjo zimo in z najstarejšim sinom, petnajstletnim Martinom, sta z vozom odšla ponje. Hlode sta s konjem začela vlačiti na jaso, in ko bi jih bilo za poln voz, bi jih naložila in odpeljala domov. Tako sta pridno delala in s konjem vlačila hlode, nenadoma pa se je konju na jasi ugreznila zemlja. Konj je bil naenkrat do trebuha v zemlji, bolj ko sta ga vlekla ven, bolj je lezel v jamo. Česa takega Miha še ni doživel, čeprav je v tistem gozdu delal in sekal vsako leto. Tudi konj se je trudil, da bi prišel iz jame. Ko sta ga vlekla iz nje, je na vso moč kopal z nogami.

»Martin, ti konja vleci spredaj, jaz ga bom poskusil poriniti od zadaj,« je dejal Miha.

Obšel je konja, da bi ga porinil, nenadoma ga je streslo po vsem telesu, ob zadnjih konjskih nogah je ležala človeška lobanja in malo naprej še ena in malo globlje še ena in še ena. Konj je vse lobanje in precej kosti z nogami nakopal iz množičnega grobišča.

Miha je bil trden človek, a takrat ga je oblil mrzel pot in skoraj se je sesedel. Šušljalo se je, da so v brniških gozdovih pobijali domobrance. Miha je takoj vedel, da je bilo to v njegovem gozdu.

Več kot uro sta se mučila s konjem in ga končno izvlekla iz grobišča, nato je Miha dejal sinu: »Martin, o tem, kar si zdaj videl, moraš strogo molčati. Niti mami, niti bratoma, niti najboljšim prijateljem ne smeš nikoli povedati, kaj se nama je zgodilo in kaj si videl. Če se izve, kaj sva videla, bodo komunisti pobili vso našo družino. Prisezi, da boš molčal.«

»Prisežem, oče, da bom molčal,« je dejal močno pretreseni in prestrašeni petnajstletni Martin.

»Počakaj na robu gozda.«

Miha je s tresočimi rokami položil lobanje in kosti nazaj v množični grob, z golimi rokami nanesel toliko zemlje, da se ni nič več videlo, in potiho govoril: »Moj Bog, v moji gmajni leži pobit cvet cerkljanske mladine. O, Bog, zakaj si me tako kaznoval?«

Domov sta prišla s praznim vozom, hlode, ki sta jih navlačila na jaso, sta pustila tam.

Miha Gašpirc - Pogačar do konca življenja ni nikoli več stopil v svojo brniško gmajno.

(konec)