Zgodba za več kot eno življenje

Čeprav je sto let dolga doba, se je v življenju 24. septembra leta 1925 rojene Gabrijele (Jelke) Pinoza, poročene Gorup, zgodilo mnogo preveč za zgolj eno povprečno biografijo.

Rodila se je v Mozirju, od koder je bila doma njena mama; oče, leta 1917 odpuščen iz vojske, je bil z Rečice ob Savinji. Kmalu so se preselili na Ptuj, kjer je oče, urarski in zlatarski mojster, z denarjem, ki so ga dobili od prodaje mamine hiše na trgu v Mozirju, kupil delavnico. Mama je rodila šest otrok, dva sta umrla že majhna, eden, ko je bil star 14 let, še enega brata, po mami se je pisal Pahor, so leta 1942 kot talca ustrelili v Mariboru. Ostali sta le najmlajša Jelka in pet let starejša Mira.

Komaj 16 let je bila stara, ko je bila vsa družina, tako kot mnogo drugih Slovencev s Ptuja, izgnana, odpeljali so jih v Hrvatsko Dubico, kjer so ostali leto in pol. »Vsak mesec smo bili pri drugem kmetu, ki nas je hranil,« se spominja težkih časov druge svetovne vojne. Oče je k sreči takoj dobil službo pri tamkajšnjem županu, ki je imel urarsko in foto delavnico, kmalu pa je za delom odšel v Zagreb, kjer so se mu čez čas pridružili tudi žena in hčeri in kjer so nato ostali vse do konca vojne.

Prav tam, v Zagrebu, se je začela tudi njena profesionalna pot. Svojo prvo službo je dobila nikjer drugje kot na predsedstvu vlade! »Ah, zgolj naključje,« skromno zamahne z roko, medtem ko nečak in soproga z nasmehom dodata, da je bila prelepo, živahno, visoko dekle, vse življenje izjemno bistra, delavna in polna energije.

Po koncu vojne se je skupaj s starši in sestro vrnila na domači Ptuj, kjer je najprej dobila službo kot strojepiska na sodišču za narodno čast, kasneje pa na uradu za popis vojne škode. Za eno leto se je zaposlila na okrajnem odboru v Mozirju, nato pa se vpisala na gospodinjsko šolo v Svečino. Ko je šolanje zaključila, se je zaposlila v uradu za državna posestva v Mariboru, kamor se je vozila s Ptuja. Ko pa je eden od sodelavcev postal direktor Kobilarne Turnišče, je na novo delovno mesto vzel še Gabrijelo. Na kobilarno ima še danes posebno lepe spomine, saj je v prostem času rada prijela za vajeti in se z gigom, v katerega so bili vpreženi konji, podala v dir.

Z znanjem in pridnostjo je kmalu napredovala, leta 1952 pa se je poročila z Alfonzom, ki ga je spoznala že med izgnanstvom. »Prvič sva se srečala na mostu čez reko Uno. Jaz sem prišla iz Hrvaške, on pa iz Bosanske Dubice, kjer je bil profesor na meščanski šoli.«

Mož je po vojni dobil službo na mariborskem učiteljišču, ona pa v zadružni banki in hranilnici. Ob delu je študirala na višji ekonomski šoli, čeprav soprog nad idejo sprva ni bil najbolj navdušen. Kariero je zaključila kot finančna inšpektorica in se leta 1980, ko je soprog zbolel, upokojila.

»Saj so me nagovarjali, naj ostanem, pa me ni nič mikalo. Ko sem se upokojila, se je začelo moje novo življenje. Imela sem vozniško dovoljenje in z možem sva veliko potovala, vso Evropo sem prevozila, samo v Albaniji nisva bila! Rada sva hodila na Murter, kjer se nama je pogosto pridružila moževa sestra, mama nečaka Branimirja. Po moževi smrti sem šla po svetu sama, pa s prijateljico Ljerko. Oh, kje vse sem bila ... celo s transibirsko železnico do Kitajske!«

Decembra 2019 se je po poškodbi preselila v Radovljico, kjer živi nečak njenega moža, zdravnik Branimir Čeh z družino. Kar brez zadržkov prizna, da iz Maribora, kjer je živela neodvisno življenje, ni prav rada prišla v dom starejših občanov. Ne, odločno pove, dolgčas ji pa ni. Naročena je na časopis Večer, ki prinaša novice od doma, in na Neue Post, da ohrani kondicijo tudi pri nemščini, rada tudi rešuje križanke, vse z namenom, da ohrani bistre misli. In če ostane kaj časa, pogleda televizijo ali pobrska po računalniku, tablici in pametnem telefonu.

Še po receptu za tako dolgo in razburljivo življenje povprašam, preden se posloviva ... »Delala sem vse, kar sem lahko. Veliko sem potovala. Vedno sem želela biti odvisna sama od sebe. Nekaj pa k dolgemu življenju prispevajo tudi geni ...« pove.

Tudi praznovala je ob okroglem življenjskem jubileju, seveda. »Sem hotela čim manj cirkusa,« najprej odločno pove, potem pa z nasmehom pristavi: » ... pa mi ni uspelo.«