Zeleno življenje in mir srca

Spanje v zavetiščih je dogodivščina posebne vrste. Zakaj? Zato, ker ne veš, ali boš sploh imel mesto za spati, ker ne veš, ali so v zavetišču kakšne miške, podlasice ali kune, ker ne veš, v kakšnem stanju sploh bo sama notranjost, itd. Zavetišče Vlaški grad, kjer spimo zadnjo, šesto noč, je na novo urejeno in lepo opremljeno, a to seveda ni zagotovilo, da te ne obiščejo kakšne živali. Ob najinem prenočevanju so tam spali še štirje Čehi, dva zunaj, dva v pritličju, midve pa zgoraj. Ker je bilo precej toplo, sva seveda na stežaj odprli eno okno, drugo pa na »kip«. Kljub blazini pod spalno vrečo je ležišče precej trdo, a si hvaležen, da ga sploh imaš. Skratka. Sredi noči me nekaj zbudi. Nekaj leta po zgornji etaži, tik nad glavo. Telefon, svetilka. Netopir! Odpreva še drugo okno, da gre ven, a glej ga zlomka, on bi šel nazaj noter. Gledali smo se skozi okno, ko je s kremplji praskal po šipi. Nato je obupal, midve pa zaspali nazaj.

Jutri je bilo kristalno jasno in toplo. Kava, zajtrk in gremo dalje. Od Vlaškega gradu nadaljujemo v smeri zavetišča Ivine vodice. Do tja je približno ura hoje, od tega kar nekaj navzgor, čeprav se spuščamo proti kanjonu Velike Paklenice. Tik pred zavetiščem Ivinice vodice je vodnjak s pitno vodo, ki pripomore, da se dodatno odžejamo, morda z vodo napolnimo meh ali kakšen bidon. V zavetišču odtisnemo kontrolni žig, nato pa v čudoviti prečni poti nadaljujemo v smeri Planinskega doma Paklenica. Pot ves čas poteka skozi bukov gozd, ki nudi zavetje pred močnim soncem. Ponekod me je pot spominjala na Premužičevo stezo, saj je grajena na podoben način.

Ko dosežemo Planinski dom Paklenica, verjamem, da bo prijala mrzla pijača, ki jo v preteklih dnevih nismo bili ravno deležni. Odtisnemo si žig in privoščimo počitek, nato pa le še po kanjonu sestopimo do samega vhoda v NP Paklenica, kjer se uradno konča Velebitska planinska pot.

Kaj naj rečem za konec? Podvig prečenja Velebita v enem kosu je zalogaj, tako fizičen kot psihičen. Dodaten napor seveda predstavlja težak nahrbtnik, a v njem mora biti vse, kar potrebuješ na tovrstni poti. Res pa je, da se iz izkušenj učimo, in tukaj vam polagam na srce, da naj bo čim manj oz. nič tistega »za vsak slučaj«. Tisto naredi v nahrbtniku dodatno težo.

Po toliko korakih, kilometrih, višinskih metrih, številnih kapljah znoja, morda tudi kakšni solzi moraš biti vesel in ponosen, da ti je uspelo. Ja, ni povsem enostavno, zato je zadovoljstvo še toliko večje. A z veliko dobre volje, vztrajnosti, samozaupanja in discipline lahko uspe marsikaj. Sem pa tja se na poti srečaš tudi sam s seboj – tisti pogovori so najgloblji. Če kaj »tuhtaš«, morda najdeš tudi odgovor. Lahko pa ti odgovor da tišina narave, ko preprosto le premikaš noge, delaš korak in si »tukaj in zdaj« ter uživaš v slehernem trenutku narave, ki te obdaja. In Velebit je res izjemen! Pot, ki smo jo začeli na Zavižanu, ni bila le pot čez cel Velebita, bila je pot do samega sebe in do lastnega srca. To je vsekakor pot, ki bo za vedno ostala v srcu posameznika, ki jo bo prehodil.

Na koncu se je nabralo 140 kilometrov, 6000 višinskih metrov vzpona, 7600 višinskih metrov sestopa. Ali je pot vredna ponovitve? ABSOLUTNO! Če sem vas prepričala, naj vam zaželim le srečno pot!

Nadmorska višina: 1288 m
Višinska razlika: 160 m gor, 1370 m dol
Dolžina: 18 km
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 2 / 5