Vse poti vodijo …

… v Rim. Torej, sem v Italiji skupaj s študenti in odraslimi udeleženci različnih vrst izobraževanj. Strokovno ekskurzijo smo začeli na velikonočni ponedeljek z obiskom Vatikana. Tak datum smo izbrali z namenom, da si ogledamo cvetlične aranžmaje v baziliki sv. Petra, ker je to delo naših sodelavcev. Veliko medijev o tem poroča, verjamem, da mnogi med vami spremljate to dogodivščino, ki traja že vrsto let, letos že sedemindvajsetič. Tokrat sem prvič videla tudi okrašeno zunanjost bazilike, stopnice, ki so bile v celoti odete v cvetlično preprogo rumene, vijolične, bele, rdeče, oranžne barve. Ta del izvedejo nizozemski vrtnarji, ki s tem promovirajo svojo deželo in njihov najbolj znan izvozni produkt, cvetje. Vse te kraje človek obišče večkrat. Prav gotovo ste jih tudi vi in vedno znova te prevzame, enkrat en element, drugič drugi. V različnem starostnem obdobju te nagovorijo različne stvari. Včasih kaj iščeš, pa morda najdeš. Spet drugič kakšna stvar najde tebe, ne da bi jo iskal. Tako se dogodki zvrstijo v našem življenju in mi smo del njih. V cvetličnih aranžmajih v notranjosti so bile tokrat bele orhideje, ki so jih pripeljali iz Slovenije. Konstrukcija s cvetličarskimi gobami je dolga en meter. V gobah so luknje za štiri lonce orhidej, potem pa vse skupaj zapolnijo z rezanim cvetjem različnih barv. Tokrat so bili beli, oranžni in vijolični nageljni, modre hortenzije, krem in rožnate vrtnice, veliko različnega zelenja in oranžne orhideje. Vse te konstrukcije potem zložijo skupaj in to krasi oltar pod Berninijevimi stebri. Ko si zraven, deluje mogočno in veličastno, ko gledaš od daleč, se v prostoru izgubi in je kot okrasna čipka na velikem prtu. Za nameček smo lahko prisluhnili papeževemu nagovoru ob prazniku. Na to nismo računali, pa smo doživeli ta dogodek. Moč množice je izjemna, ljudje pridejo, da ga vidijo in slišijo, in so srečni. Potem smo si peš ogledali en del klasičnih znamenitosti Rima. Tokrat sem bila zgrožena nad množico ljudi. Od ene do druge točke se premikaš, kot bi bil v veliki reki, držiš svojo torbo in gledaš zdaj na eno, drugič na drugo stran. Če bi šli v katerokoli drugo veliko mesto, je situacija podobna, gneča in polno ljudi. Sprašujem se, ali bomo kdaj doživeli omejitve obiskovalcev, koliko ljudi je katerokoli mesto ali kraj sposobno prenesti. Najboljša ura za ogled večnega mesta je zjutraj ob 5.30 s kolesom, ko drugi še spijo. Tja do 9. ure je še vse mirno, potem pa gneča, gneča in še enkrat gneča. Pot smo nadaljevali v Castel Gandolfo, ki je eksteritorialno območje države Vatikan. Poletna rezidenca papežev in renesančni vrtovi in slikovit pogled na Albansko gričevje in Albansko jezero, ki je nastalo v kraterju nekdanjega vulkana.

(Se nadaljuje)