Vsak dan na sprehod

Sprehod je zdravilo, prepričano pove Ivanka Uršič. Gibanje ji je svetoval zdravnik pri njenih devetdesetih letih, ko je imela težave s kolenom, a operacija ni prišla v poštev. Tega recepta se drži še danes in gre vsak dan za pol ure na sprehod, ne glede na vreme.

Ivanka Uršič, rojena Košnik, živi v pritličju svoje hiše na Primskovem še vedno dokaj samostojno življenje, zanjo lepo skrbijo njeni domači, pri vsakdanjih opravilih pa ji pomagajo tudi zlate negovalke, kot jim pravi. Kot otrok je kranjskim meščanom raznašala jajca in mleko in že takrat od napitnin kupovala časopis Slovenec. Brala je zelo rada, prvo knjigo je prebrala, ko ji je bilo osem let. Dobila jo je v šolski knjižnici, a dovoljeno si je bilo izposoditi samo eno knjigo na mesec, ker so otroci morali delati na kmetiji. Bere še vedno, najraje knjige pisatelja Ivana Sivca, prebrala je tudi knjigo župnika Martina Goloba Na spletni prižnici. Vsak večer po televiziji gleda mašo, ob nedeljah pa dopoldne.

V družini je bilo sedem bratov in sester, Ivanka je bila najstarejša in je bila pogosto za varuško sorojencem. Tudi jedli so skromno; za zajtrk kašo, za večerjo močnik, polento ali koruzni sok. Meso je bilo na mizi enkrat na teden.

Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala na Primskovem, je začela delati v Jugobruni (kasnejši Tekstilindus), pri 23 letih je odšla v gospodinjsko šolo na Malo Loko pri Trebnjem. Zatem se je zaposlila v kuhinji bolnišnice na Jesenicah in kasneje v kuhinji hotela Špik. Nad garažami hotela sta stanovala s sinom, mož pa je stanoval na Koroški Beli. Na Primskovem so začeli graditi svojo hišo in se vanjo vselili leta 1956. Cel kup je zgodb in spominov, med drugim o tem, kako je leta 1928 cela vas hodila h Grudnu in Kovaču poslušat radio, vsak je imel nekaj časa slušalko na ušesih. Leta 1932 je na Primskovo prišla elektrika, in ko je v veži prvič posvetila petvatna žarnica, ravno, ko je Ivanka čistila čevlje, je pomislila, da je »luna padla z neba«.

Zadnje delovno obdobje je preživela v tovarni Iskra kot delavka za trakom, na normo. V pokoj je odšla predčasno, saj je bila že dovolj stara, doma pa so potrebovali varstvo vnukov. Ivanko danes razveseljuje že sedem pravnukinj! Njena rodbina Košnikovih je zapisana v družinskem drevesu, ki seže do leta 1725, za kar je sinu Franciju uspelo pridobiti podatke. S tem bo ostal spomin na sorodnike, ko je po domače Vampretova Johanca »gor rasla« na primskovski kmetiji, ki je danes na tem mestu ni več.

Njen stotretji rojstni dan so praznovali v krogu sorodnikov, dan kasneje so ji voščili in zaželeli zdravja predsednica Krajevne organizacije Rdečega križa Primskovo Silva Bizjak, predsednik sveta Krajevne skupnosti Primskovo Božo Zupan, sokrajan Janko Zupan ter soseda Metka in Marko Čavlovič.