Vrnitev toplote

V prejšnjih kolumnah smo pisali o mrzlih rokah in nogah. Razložili smo, da so lahko posledica stalne notranje pripravljenosti telesa. Možgansko deblo zazna nevarnost in telo preide v stanje pripravljenosti. Takrat se krvni obtok spremeni in roke ter noge lahko postanejo hladne. Vendar mrzle roke niso edini znak takšne notranje pripravljenosti. Nekateri ljudje nimajo mrzlih rok, imajo pa druge znake stalnega notranjega alarma. Npr.: napet vrat in ramena, plitko dihanje, hitro govorjenje, hitra hoja, težko sedi pri miru, težko počiva brez razloga, vedno mora nekaj početi, stalno razmišlja. Vse to pobere ogromno notranje energije. Sledi stalna utrujenost in na koncu izgorelost. To so pogosto zelo odgovorni ljudje. Vestni. Zanesljivi. Veliko naredijo. Drugi se lahko zanesejo nanje. Toda njihovo telo je ves čas na preži. Kot da bi v hiši ves čas tiho piskal alarm. Človek se na ta zvok navadi. Zato tak človek težko upočasni svoj tempo. Težko nič ne dela. In prav upočasnitev je prvi korak umirjanja. Možgansko deblo ne razume razlage. Ne zanima ga, kaj si mislimo. Zazna pa zelo jasno eno stvar: hitrost. Hitrost je pogosto znak nevarnosti. Počasnost je v takih primerih znak varnosti.

NIČ. Preden začnemo karkoli opazovati, naredimo nekaj zelo preprostega. Sedemo. Ne popravljamo drže. Ne preverjamo dihanja. Samo sedimo. In si rečemo: »Ta trenutek mi ni treba ničesar reševati.« ... »Lahko samo obstajam.« Če pridejo misli ali napetost, jih ne popravljamo. Včasih telo samo naredi globlji izdih. To je prvi znak, da se alarm umirja.

OPORA Počasi zaznajmo težo telesa. Ali čutim težo telesa na stolu? Ali čutim stopala na tleh? Ali jaz držim svoje telo ali me nekaj nosi? Kot da bi morali sami nositi svojo težo. Ali lahko samo malo manj držim svoje telo? Ali lahko dovolim, da me stol nosi? Ali lahko dovolimo, da tla nosijo naše noge? Gravitacija deluje ves čas – brez moje volje.

PROSTOR Počasi pogledamo po prostoru. Samo opazimo. Kaj je daleč? Kaj je blizu? Kje je svetloba? Kje je senca? Imejmo pasiven pogled. Ali oči počivajo v očesni votlini? Prostor obstaja tudi brez moje kontrole. Jaz sem tukaj.

MEJA Zdaj zaznam svoje telo v prostoru. Kolikšna je razdalja do sten? Kje se moje telo dotika stola? Kje se stopala dotikajo tal? Kje se koža dotika oblačil? Koža je meja telesa. Na eni strani sem jaz. Na drugi strani je svet. Telo se premika. Moje telo je v prostoru, vendar meja ostaja. Kolikšna je prostornina mojega telesa?

Ko telo zazna več opore, več prostora in jasnejše meje, možgansko deblo postopoma ugasne alarm. In pogosto se zgodi nekaj zanimivega. Notranje se umirimo in toplota pride. Ne zato, ker bi jih ogrevali. Ampak zato, ker telo zazna več varnosti.