Vrnitev

Lahko bi rekla tudi povratek odpisanih. Ob moji poškodbi so nekateri strokovnjaki rekli, da pač ne bom več hodila v hribe, od smučanja pa naj se poslovim. Rekli so mi, da bom zagotovo lahko kolesarila, hodila po ravnem, plavala in to je to. Lahko si predstavljate, da sem jih debelo gledala in si mislila, vi mi že ne boste govorili, česa jaz ne bom delala. Garala bom, kolikor je v moji moči, pa bomo videli, kje bom pristala. Ta vikend sem poskusila s smučmi. Rekreativci s podobnimi poškodbami so mi povedali, da so začeli čisto počasi, na položnih bregovih. Sploh se niso vozili z vlečnico, preprosto so »štamfali« in se poganjali s smučmi. Izbrala sem smučišče v Kamni Gorici. Naj mi Kamnogoričani ne zamerijo, do predlanskega leta sploh nisem vedela, da je tam smučišče. Ko sva se v soboto pripeljala tja, se je ravno spustila megla. Cel dan je sijalo sonce, okrog 13. ure pa se je spustila megla. Bilo je precej ljudi. No, bili so majhni otroci in jaz. Nisem kupila vozovnice, najprej sem se le poganjala. Počutila sem se kot otrok. V svojem otroštvu sem se tako smučala na Torkli pod Šmarjetno goro. Tam so bili smučarski tečaji. Ni bilo vlečnice. Najprej smo »štamfali«. Tako smo se ogreli. Bilo je manj poškodb, hitrosti so bile nižje, oprema je bila slabša. Moje prve smuči so bile JET z rumeno maso. Vsi tečajniki in učitelji smo »štamfali« in se spuščali po Torkli. Na Torkli že dolgo ni dovolj snega. Majhna lokalna smučišča, ki danes delujejo, so na osojnih legah. Tudi taka smučišča imajo snežne topove in delujejo zaradi dobre volje domačinov in zanesenjakov, ki mladini želijo približati smučanje. Ni veliko gneče. Kljub volji in prizadevanjem je danes to precej dražji šport, kot je bil včasih. In kje je sedaj moje današnje smučanje? »Štamfala« sem po hribu in se previdno spustila dol. Ves čas sem preverjala, kakšen je občutek, ali kolenska vez drži? Po treh ponovitvah takšnih mini vzponov in spustov poskušam začutiti in opisati občutke v kolenu. Čutim, da je drugače kot na nepoškodovani nogi. Bolj je napeto, ampak gre. Smučanja ne pozabiš. Tudi če nekaj časa ne smučamo, si tega zapomnimo, zavoji gredo kar sami od sebe. Še se vzpenjam in spuščam. Ko sem desetkrat ponovila mini vzpon in spust, sem si dejala, dovolj bo za prvič. Poskusila si in ugotovila, da bo šlo. Nadaljevanje sledi prihodnjič. Lahko da bom ponovno šla v Kamno Gorico, vsekakor bom še vedno poskusila z manjšimi smučišči, mogoče v Podkorenu. Morda bom že poskusila z vlečnico. Vsekakor se bom pred smučanjem ogrela, česar prej nisem počela. Ne maram velikih hitrosti, vozim počasi in mislim, da imam še kar lep stil. Tako jaz mislim, otroci pa se mi smejijo. Zagotovo bom še smučala.