Vrh Bače

Vrh Bače je bila pohodniška pot, s katero sem tudi doma proslavila dobro okrevanje svojega kolena. Izbira je še vedno prilagojena – pot mora biti zložna, ne preveč strma. Mojemu pohodniškemu proslavljanju sta se pridružili najstarejši dekleti, ki ju redko lahko še povabim na svoje podvige. In seveda Janez. V Bohinjski Bistrici smo šli na prvi avtovlak za Podbrdo. Na železniški postaji je bilo polno pohodnikov, kolesarjev, avtomobilov, ki so jih natovarjali na poseben vagon. Peljali smo se le skozi tunel, vožnja traja 12 minut. Ko vidim kolesarje s popotniškimi torbami in pohodnike, mi vedno igra srce. Najraje bi šla do vsakega posebej in ga izprašala, od kod je in kam gre. Tale trasa je pravzaprav 8. etapa pohodniške poti okrog Julijskih Alp, Juliana se ji reče. Zelo je dobro obiskana, odlično označena, praktično se ne moreš izgubiti. Z železniške postaje v Podbrdu pot zavije navzgor. To je stara tovorna pot. Vrh Bače je pravzaprav sedlo med Primorsko in Gorenjsko na višini 1273 m. Bilo je precej pohodnikov. Če ljudje prijazno pozdravijo, jih jaz še bolj prijazno vprašam, od kod so. Iz ZDA, Nemčije, Češke, Velike Britanije. Nekateri delajo celoten krog Juliane, drugi le del. Nad Slovenijo so navdušeni in očarani. Tale pohodniška pot jih še posebej privlači. Dobro je označena in ni prenaporna. Ravno pravšnja razdalja za en dan, če si dobro pripravljen, lahko narediš po dve etapi v enem dnevu ali še več. Obratno smer smo izbrali zaradi vlaka. Ujameš jutranjega, potem pa nisi več vezan na vozni red in čas. Kakor bo nesel korak, tako pa bo. Na vrhu sedla je lovska koča. Moški je pri koči nekaj urejal. Zapletemo se v pogovor. Do tja se je pripeljal s Soriške planine, službo je imel v okolici Kranja. Ker je priročen, ga prosijo za takšna popravila. Po uvodnih frazah je takole povedal: »Tako službo sem imel, da sem ves čas nekaj popravljal in urejal. Ko gre človek v penzijo, potem nima nobenega časa več. Vsi te kličejo in prosijo, ali boš popravil to in uredil ono.« Nimam časa, je torej še vedno upokojenski pozdrav. Mi se smejimo, upokojenci tudi in vsi pritrjujejo, da je to čista resnica. Na bohinjski strani gre pot nekaj časa po makadamu, potem pa zavije med travnike in senožeti. Na enem takih travnikov je pred planšarsko bajto sedela starejša gospa. Hodi z berglami in se premika v majhnih razdaljah. Presrečna je, da lahko dva meseca preživi v planini. Vprašava jo, če ji je kaj dolgčas tukaj gor, kar sama sredi senožeti. »Kje pa,« odgovori, »berem knjige in gledam na drugo stran Bohinja, proti Koprivniku in Gorjušam. Pohodniki hodijo mimo in jih pozdravljam, oni pa mene.« Potem smo prišli na Nemški Rovt. Janez me čaka v senci na stopnicah stare hiše. Domačin prinese slive, sveže obrane. Kako prijazni so tukaj ljudje.