Višnarjov Tone srečal Abrahama

Tone že vseskozi živi v Šenčurju. Z dvema bratoma, Alešem in Matijo, in sestro Jano – slednjih dveh žal ni več med nami – je odraščal na kmetiji pri Višnarju, kjer se je hitro navzel delovnih navad, v prostem času pa mu nikoli ni bilo dolgčas. Navihan, dobrosrčen in vedno pripravljen pomagati – takega se ga spomnijo že iz otroških dni. Zelo zgodaj se je zanj začela tudi velika ljubezen, ki traja še danes: motorji. Najprej igrače, potem mopedi, danes pa pravi strojni čudeži, ki jih ne le vozi, ampak tudi servisira – profesionalno, natančno in s tisto redko potrpežljivostjo, ki odlikuje res dobre mojstre.

Na motorju je prevozil Evropo, še posebno tople južne kraje, vse od Portugalske do Balkana, največkrat skupaj s svojo izbranko Jano – ljubeznijo življenja – in hčerkama Lucijo ter Manco. In seveda z nepogrešljivimi člani in članicami legendarnega Moto kluba Kevder iz Cerkelj, ki so tudi tokrat poskrbeli, da ni manjkalo bleščečih jeklenih konjičkov in tiste pristne, tovariške topline, ki jih skupaj vodi po razgibani poti življenja.

Praznovanje se je začelo že dan prej z zahtevno logistično operacijo: prevozom 27 metrov visokega mlaja, ki so ga Tonetovi prijatelji, sorodniki in sosedje iz Weingerlove ulice z ljubeznijo in centimetri natančnosti ponosno postavili pred domačo hišo. Pravi uvod v praznovanje, ki ga Šenčur še nekaj časa ne bo pozabil. Mize so se šibile. Dobesedno. Brat Aleš je prispeval kar 50-kilogramskega pujsa, ki se je vrtel na žaru s posebnim mehanizmom, ki so ga Tone, Matic, Tadej in Miha izumljali pozno v noč. Dodajmo še petdeset piščancev, pice izpod rok Luke in Rebeke, solate, sladice, slastno torto hčere Mance – in postane jasno: lačen in žejen ni bil nihče. Tudi zato, ker je harmonika Balantičevega Blaža poskrbela za veselo razpoloženje, DJ Beno pa je vmes zasukal še kak hit iz Tonetove mladosti.

Eden izmed vrhuncev je bila panoramska vožnja po Šenčurju: od doma do spomenika sv. Jurija. Aktivni Stane Kuhar je priskrbel dvigalko s košaro, tako da so mnogi lahko uživali v panorami, Lucija je na starodobnem traktorju proizvajalca Steyr (letnik 1957) peljala čebelnjak v družbi Tadeja, Tone pa je spremljal sprevod kot pravi strojevodja z znamenitega plakata, ki ga je – jasno – prilepil godlarski vlak, ki je prisopihal nekoliko kasneje, vendar s toliko večjim dramatičnim učinkom. Tone je namreč s srcem in dušo že desetletja nepogrešljiv v domačem društvu Godlarji, pri katerem že od mladih let sooblikuje bogato pustno tradicijo. Kot dolgoletni član se še posebno izkaže pri pripravi izvirnih in tehnično dovršenih mask. Sodi med tiste stebre društva, zaradi katerih je vsakoletna šenčurska pustna povorka prava paša za oči in srce.

Ni manjkalo niti prikupnih deklet, ki so bile ravno na dekliščini – pripeljal jih je Klemen kar s konjsko vprego, in pa tradicije: oglasil se je Abraham – pripravili so ga sosedje – in Tone je moral obnoviti nekaj ključnih življenjskih zaobljub … Resno in spoštljivo, vendar z nasmehom, seveda. Slavljencu je iz srca voščil tudi župan Ciril Kozjek, skupina Joške vn je poskrbela za glasbeno večerno energijo, Tone pa – zvest sebi – ni veliko govoril, a je vsakič, ko je stisnil roko, rekel: »Hvala, da ste prišli. To mi pomeni največ.«