Ves čas je treba delati

Franc Cijan s Primskovega v Kranju je pred tednom dni praznoval že stoti rojstni dan, a svoja leta več kot odlično skriva. Vsak dan se trudi ohranjati svojo vitalnost in tako kljub častitljivi starosti še zmore poskrbeti sam zase. Na vprašanje, kako tako čil dočakati tako visoko starost, je odgovoril: »Veliko je treba delati. Ne pretiravati, delati pa je treba ves čas. Moj delavnik je še zdaj od 6. ure zjutraj do 10. ure zvečer.« Že od nekdaj je optimističen, odlikuje pa ga tudi izjemen spomin. Ko smo mu ob stotem rojstnem dnevu čestitali skupaj s predsednikom Krajevne skupnosti Primskovo Božem Zupanom, predsednico Krajevne organizacije Rdečega križa Primskovo Silvo Bizjak in njihovo poverjenico Ivico Pelko, je z veseljem z nami podelil zanimiva doživetja in prelomnice, ki mu jih je namenilo življenje.

Rodil se je 20. januarja 1926 v Celju; bil je najmlajši od devetih otrok v družini. Pri petnajstih letih so ga septembra 1941 Nemci deportirali na Hrvaško. Do leta 1945 je delal na veleposestvu Vrbik pri Osijeku. Po osvoboditvi je končal srednjo kmetijsko šolo v Križevcih na Hrvaškem, kjer je maturiral leta 1948. Nato je predaval na kmetijskih šolah v Marenbergu (sedaj Radlje ob Dravi) in na Grmu v Novem mestu, kjer je bil tudi ravnatelj. Po odsluženem vojaškem roku ga je življenje leta 1953 pripeljalo v Kranj; bival je v samskem domu Iskre. Kruh si je služil na Okrajni zadružni zvezi Kranj in Kmetijskem zavodu Kranj, vmes pa je leta 1957 doštudiral agronomijo. Od leta 1965 do upokojitve leta 1985 je delal v Kmetijsko-živilskem kombinatu Kranj, kjer je bil odgovoren za agroekonomiko, razvoj in investicije.

Med službovanjem na okrajni zadružni zvezi je spoznal bodočo ženo Jožico, ki je bila sicer inšpektorica v zadrugah. Dom sta si ustvarila na Primskovem. Razveselila sta se dveh hčera: Alenke in Tatjane, kasneje pa še vnukov Lare, Anamarije in Žiga ter pravnukov Vida, Tine in Maksima. Franc zadnja tri leta, odkar njegova žena biva v kranjskem domu starejših, živi sam. »Osnovne stvari še obvladam, v veliko pomoč pa sta mi hčeri in vnuk. Rešijo mi vse probleme, tako da se počutim popolnoma varnega in gotovega,« je povedal.

Franc Cijan je od nekdaj pristaš aktivnega življenjskega sloga. Nekoč je bil pogosto v hribih. Prehodil je pet slovenskih transverzal in osvojil 150 vrhov. Veliko časa je preživel na morju, na vikendu blizu Poreča, kjer je rad plaval, tja pa se z veseljem vrača še danes. Vse do 85. leta je bil navdušen smučar: kar 25 let je imel sezonsko vozovnico na Krvavcu, kjer je povprečno smučal 60 dni na sezono, največ pa 85 dni. Rad se spominja tudi potovanj. »Bil sem na vseh celinah, v 54 državah, ena najbolj zanimivih je Brazilija, sicer pa sem obiskal 75 od 250 svetovnih čudes.«

Za 90. rojstni dan so mu kupili uro za štetje korakov. Franc ji pravi priganjalec. »V zadnjih desetih letih sem prehodil 17 milijonov korakov, v povprečju pet tisoč na dan.« Še danes naredi od tri do štiri tisoč korakov na dan, ob tem pa redno telovadi: zjutraj se razgibava, dela počepe in gre na sobno kolo, zvečer pa dviguje dvokilogramske uteži.

Po jutranji telovadbi običajno sede za računalnik, preveri internet in elektronsko pošto. Čas si krajša tudi z reševanjem križank. Obroke, razen kosila, ki mu ga pripeljejo, si pripravi sam. Vešč je tudi pomivanja posode, odpravi se po nakupih in še vedno vozi avto po bližnji okolici. Je zelo organiziran; v telefonu si nastavi opomnike, da ne bi česa pozabil. Mu je sploh kdaj dolgčas? »Kje pa. Ni časa. Komaj realiziram plan,« je odvrnil v smehu.