Veronika: iz kamna v telo

Legenda o skopuški Veroniki je v Kamniku in njegovi okolici dobro znana. Obstaja sicer več različic zgodbe, in če na kratko povzamemo eno, morda celo več njih: kamniška Veronika je bila bogata in ošabna grofica, ki ni hotela prispevati denarja za izgradnjo nove cerkve. Ko so jo prišli prosit za denar, jim je zabrusila, da se raje spremeni v kačo, kot da bi dala en sam dinar za njihovo prazno delo. Pravično nebo je slišalo kletev in ji ustreglo: prevzetna Veronika se je spremenila v pošast, pol žensko, pol kačo. Zemlja pod njo pa se je odprla in jo pogoltnila v svoje globine. Tik pred tem pa je s pestjo udarila v skalo, na kar še danes spominja odtis, ki je viden ob vhodu na kamniški Mali grad. Od takrat naj bi stražila zaklade pod gradom, po ljudskem izročilu pa jo prekletstva lahko reši le nekdo čistih misli.

Performans

Legende so se nastopajoče v ulični plesni predstavi tokrat lotile s perspektive ženske. Poskušale so odgovoriti na vprašanja, ki jih odpira njena sodobna interpretacija: kaj to pomeni v patriarhalni družbi, kdo je tisti, ki definira greh, kazen, odrešitev, kdo ima glas ...

Ustvarjalci sicer festivalske produkcije so zapisali naslednje: »Performans Veronika: iz kamna v telo preizprašuje mit z vidika sodobnega feminizma, telesnosti in osvobajanja od zgodovinskih spon. Veronika ni le kaznovana deklica – je simbol potisnjene moči, zamrznjene ženske subjektivnosti, ki čaka na transformacijo.«

V posebni, drugačni pre­dstavi, ki se je začela na kamniškem Trgu svobode, se premikala s prizori vse do Malega gradu, kjer se je tudi zaključila, so se tri plesalke – Patricija Crnkovič, Tjaša Bucik in Daša Resnik – ob glasbeni spremljavi Jaka Bergerja tako podale na potovanje skozi (omenjeno) transformacijo. Vse to je z vmesnimi vložki veznega besedila bogatila Anja Bezlova, tako da se v predstavi združujeta dva svetova, ples in ulično gledališče. Slednja gleda na predstavo kot na sodobno interpretacijo legende, ki se je skozi čas spreminjala ravno tako, kot se skozi čas spreminja pozicija žensk. Mlade ustvarjalke pa so to začutile ter se odločile, da poskušajo to na svoj izrazni način približati občinstvu.

Veronika je lahko vzor in inspiracija

Za izraz, ki je imel na trenutke izjemen čustveni naboj, so plesalke uporabile gib, glas iz lastnih grl, ki je enkrat spominjal na krik, spet drugič morda izražal jezo. Molčale so s stisnjenimi ustnicami, mimika obrazov je njihovo počutje, njihova čustva, odnos z občinstvom takrat in tam le še nadgradila. V tok predstave je vsa ta izraznost potegnila tudi gledalce, ki so dogajanju sledili od trga pa do gradu. Vodnjak, kamen, obzidje, travo, stopnice, železna vrata so plesalke uporabile kot elemente na odru, pomočnike v ustvarjanju svoje zgodbe.

Veronika: iz kamna v telo ni le reinterpretacija legende, ampak klic k dekonstrukciji struktur moči, ki še danes določajo, kdo ima pravico do glasu, do čustev, do napake – in kdo ostane vklesan v mit, so v neke vrste spletnem listu predstave še zapisali njeni ustvarjalci.