Veliki teden

Prihajajo prazniki. Včasih se mi zdi, kot da le obračam liste na koledarju, tako hitro gre vse skupaj. Zaključili smo z enimi prazniki, že so pred vrati drugi. Velika noč ima pripravo, post. Kot da bil bile pesmi, ki jih pojemo ob različnih praznikih, edino, kar me zares usmeri in opomni, tukaj sem. Lahko ti pomagam, če želiš. Lahko ti olajšam vsak dan, če mi prisluhneš, lahko te pomirim, če mi dopustiš. Tako pa gre vse tako hitro …

Mlade mamice so organizirale delavnico izdelovanja butaric. Pravzaprav mi je vseeno, ali delam butarico doma sama ali grem na delavnico in to delamo skupaj. Seveda je bolj zabavno v skupnosti. Prišli so otroci, starši, starejši. Zanimivi so ljudje, ki se preselijo iz drugih krajev. Ena gospa je dejala, pri nas na Koroškem je vse skupaj precej bolj enostavno. Leskove veje, malo zelenja in barvaste trakove iz krep papirja povijemo skupaj in to je to. Povabili so gospoda, ki je pokazal, kako se delajo zares lepe butarice. Pravi, vedno jih je delal stari oče za svoje vnuke. Sedaj sem jaz v vlogi starega očeta in vnukov imam že kar nekaj. Rečem mu, kako hitro se zgodi ta čas, ko starega očeta ni več in sam prevzameš njegovo mesto. Prehitro, pravi gospod. Vmes pa je življenje. Zato je dobro, da navade sprejmemo, jih ponotranjimo in jih živimo. Samo tako gre tradicija zares naprej. Druga mamica pravi, za nas je delala butarice stara mama. Potem nas je še dolgo časa zalagala z materialom, nakar je rekla, sedaj ste samostojni. Kar potrebujete, pripravite sami. Nabiranje materiala je pravzaprav najpomembnejše delo. Če dobiš lep bršljan, je že skoraj vse narejeno. Meni je najbolj všeč tisti z modrimi bunkami. Sedem vrst lesa in zelenja pravzaprav hitro nabereš. Lahko greš v gozd, lahko pa okrog hiše natrgaš različne veje in vejice dreves in grmov, pa jih je sedem. Leska, cipresa, bršljan, oljka, resje, brin, mačica, pa jih je že sedem, da ne naštevam cvetočih grmov, katerih cvetovi vse skupaj obarvajo. Tako povezujemo eno vrsto zelenja za drugo, lahko z vrvico ali žico, lahko spodaj povijemo s trakom ali pa ne. Veje povežemo z vrbo ali z navadno vrvico … Kolikor je izdelovalcev, toliko je butaric in v tem je pravzaprav največji čar. Eno je gledati in opazovati, kako nekdo izdeluje butaro, drugo je, ko jo moraš izdelati sam. Naši otroci pravijo, da znajo. Jaz se malo nasmiham, pa si mislim, bo prišel čas, ko boste prevzeli navade, če jih boste želeli nadaljevati. Preštevam dneve in popoldneve, gledam, kdaj bomo naredili to in ono, pomili okna, kupili orehe, jih mleli, rezali kruh za prato, kakšno meso bomo imeli, teran za barvanje pirhov. Ob cestah gledam plakate, ki vabijo na prireditev valicanje pirhov. Vsega je polno. Če se prazniki ne zgodijo v meni, je vse zaman.