V Tržiču se še vedno raglja

Tržičani so vajeni, da od velikega četrtka do velike sobote popoldne namesto zvonov k molitvi vabijo ragljači, ki z rednimi obhodi po ulicah mesta ohranjajo star velikonočni običaj. Največkrat je bilo to opravilo v veliko veselje fantičem. Tudi letos so ragljači od velikega četrtka do velike sobote znova poskrbeli, da se je značilen zvok ragelj razlegal po ulicah Tržiča. »Posebno slovesno je bilo v soboto, ko smo se mladim ragljačem pridružili tudi nekdanji ragljači,« je povedala Maja Tekavec, ki je domačine na sobotno ragljanje po mestu povabila skupaj z Jakom Jankovcem, Janezom Primožičem in Karlo Janžekovič. To je več kot dogodek, ki neprekinjeno že najmanj sto let združuje tradicijo, generacije Tržičanov, je poudaril Jankovec, vesel, da se nad oglašanjem ragelj še vedno navdušuje toliko mladih.

Janez Primožič je za letošnje ragljanje izdelal kar 31 novih ragelj iz treh, štirih vrst lesa. V vsako je vložil približno tri ure dela, hvaležen je tudi donatorjem, da so to omogočili. »Raglje bodo do naslednjega leta shranjene v mežnariji, pravzaprav upam, da bodo z nekaj obnove zdržale še vrsto let in bodo z njimi še naprej ohranjali ta običaj.«

Ragljo, staro vsaj šestdeset, morebiti celo sedemdeset let, hrani Marjan Zupan. Kot je dejal: »Stric Vinko Ribnikar, akademski kipar, jo je naredil zase. Ni bila prav veliko v uporabi, skrbno jo hranim in upam, da bo tudi danes zdržala. Sam sem že kot otrok veliko ragljal, danes to počnem skupaj s svojimi otroki, ki pa imajo že novejše raglje.« Da se raglje prenašajo tudi iz roda v rod, je pritrdila Bernarda Hladnik Jerman. »S tole so ragljali že stari starši. Ragljanja ne bi izpustila, ker je to res ena lepa tržiška tradicija, oznanjevanje.«

Eden od razlogov, da so običaj želeli še bolj spodbuditi, kot je dejala Maja Tekavec, je tudi letošnje praznovanje stote obletnice, kar je Tržič dobil mestne pravice. »Če kdaj, potem je letos še posebno primeren čas, da smo poklicali tudi nekdanje ragljače, da se nam pridružijo.«

Ragljanje ima tudi poseben ritem. »Ragljači svoja vretena vrtijo v določenem taktu, in sicer na čelu kolone stojijo tisti, ki začnejo vrteti vreteno v jasnem ritmu (četrtinka, četrtinka, osminka, osminka, četrtinka). Za vsako dobo vreteno enkrat zavrtijo. Ragljači, ki hodijo zadaj, odgovarjajo z enakim ritmičnim obrazcem in tako skupaj brez prekinitve ragljajo od začetka do konca obhoda,« pa je pojasnil dr. Bojan Knific, sodelavec Tržiškega muzeja.