Akumulacijsko Zeleno jezero je nastalo z zajezitvijo rečic Ričina in Vrbica. / Foto: arhiv avtorja
Akumulacijsko Zeleno jezero je nastalo z zajezitvijo rečic Ričina in Vrbica. / Foto: arhiv avtorja
Utrinki s popotovanja po deželah zahodnega Balkana (1)
»Sem v penziji in nimam nobenega časa!« je fraza ali izgovor, ki ga pogosto slišimo. Zame to vsekakor ne drži, saj imam za stvari, ki so mi všeč, vedno dovolj časa. Tudi za potovanja, ki včasih trajajo, dokler me domov ne prežene dolgotrajno poslabšanje vremena.
K sreči ima žena za to moje početje dovolj razumevanja. Na zunaj čisto običajen, nekoliko večji osebni avto sem v zadnjih letih predelal v potovalno vozilo. In sicer na tak način, da od zunaj sploh ni opaziti, če v njem prenočujem. Skromna kuhinja s shrambo in zložljiva postelja mi omogočata dovolj udobno bivanje. Glavni deli opreme so običajno kajak z veslaškim priborom, kolo, jadralno padalo, samovarovalni komplet in obsežen pribor za snemanje.
V začetku junija sem se tokrat odpravil proti Črni gori in Albaniji. Ker je do tja dol daleč, si je že spotoma treba ogledati kaj zanimivega. Zato sem v Srednji Dalmaciji z avtoceste zavil proti mestu Imotski, znanem po jezerih v svoji okolici. Najzanimivejša med njimi so tri: Zeleno, Modro in Rdeče. Obiskal sem vsa tri; na prvega, Zelenega, je najlepši pogled s pred kratkim zgrajene ferate Imotica Ričice. Modro jezero v globoki vrtači je najbolj obiskano, saj je udobno dostopno po lepo urejeni poti. Pravi fenomen in najlepše jezero, kar sem jih kdaj videl, pa je Rdeče. To leži v globoki kraški udornici. Je skoraj okrogle oblike s premerom 180 metrov, globoko pa je do neverjetnih 300 metrov; njegovo dno je pod ravnijo morske gladine. Ime je dobilo po rdečih prepadnih pečinah, ki ga obkrožajo. Zaradi njih je jezero dostopno le dobro opremljenim alpinistom.
Naslednji kraj, kjer sem se ustavil, je blizu Mostarja. Tam se v Neretvo izliva reka Buna. Neretva je tu izdolbla do 14 metrov globok in približno sedem metrov širok kanal z dolžino 850 metrov. Vanj se preko tri metre visoke stopnje po skoraj celi dolžini kanala zliva reka Buna z res številnimi slapiči. Ta fenomen sem si najprej skrbno ogledal po celi dolžini in se takoj odločil: jutri bom to preveslal. Parkiral sem tik ob kanalu in prenočil v avtu. Zgodaj dopoldne, ko se je sonce prikazalo iznad hriba, pa akcija: kajak sem odvlekel na začetek kanala in zaveslal. Veslati pravzaprav niti ni bilo treba, ker je reka zelo hitra; samo za smer in ravnotežje je bilo treba skrbeti. S svoje leve pa sem užival v pogledu na brezštevilne slapove, ki jih ustvarja Buna. Sicer nezahtevno, vendar v estetskem smislu eno mojih najlepših veslanj! O smeteh, večinoma tekstilu, ki visi po skalah ob kanalu, pa raje ne pišem …