Ustvarja iskreno in z občutkom

Kranjčani so Elvirja Bečića poznali predvsem iz vaterpola, ko pa je prijel za kitaro in je njegov žametni glas pobožal občinstvo, takrat je Bečo postal glasbenik. In takoj ko je zaključil svoje življenjsko popotovanje v športu, je prišla na vrsto glasba.

Najprej kitara

Ljubezen do glasbe je podedoval po očetu, vendar se je v mladosti najprej posvetil športu. Prve akorde na kitari je spoznal pri osemnajstih letih. Smeje se spominja, da je bil celo član narodnozabavne zasedbe, a ker je igral vaterpolo, tekme pa so bile večinoma ob sobotah, tako kot tudi koncerti, je nastal problem: moral se je odločiti in odločil se je za šport. Kitare ni čisto postavil v kot, še vedno jo je vzel v roke v krogu prijateljev, ni pa več nastopal.

Čez čas ga je Aleš Bizjan povabil k svoji zasedbi. »To je bilo pred kakimi 15 leti.« Potem se je zgodilo, da sta obe pevki v skupini dali odpoved. »Vedno sem igral kitaro, nikoli nisem pel,« pripoveduje Bečo. Na koncu so ostali trije člani, iskali so še basista, v vlogi pevca pa se je preizkusil kar Bečo sam – in se je obneslo.

Odraščal je ob glasbi bivše Jugoslavije

Bečev prvi bend je bil 20do, danes pa ustvarja kot solist, z bendom Bečo & Company in v duetu Duo Đole z Zoranom Kaličaninom - Zozom. Ime Bečo & Co., kot radi tudi zapišejo, je nastalo bolj kot ne slučajno. »Povabili so me na neko prireditev, pojavilo se je vprašanje, kako naj me napovejo s fanti, in sem odvrnil, da kakor želijo. Pa so zapisali Bečo in company in je potem ime kar ostalo,« pojasni.

Lansko leto so fantje in Bečo izdali album Malo više ljubavi. Na njem najdemo dvanajst avtorskih pesmi, pod katere se podpisuje Bečo. Besedila pesmi na albumu, ki je v bistvu avtobiografski, odražajo obdobje pandemije, osebne zgodbe in spomine. Med njimi je tudi čustvena pesem Stari svirač, posvečena njegovemu pokojnemu očetu. »Da lahko pišem pesmi, sem spoznal že kmalu – že v otroštvu; da pa lahko pišem melodije, pa sem videl kasneje, ko sem že igral v zasedbah,« razloži, kdaj je tekst začel povezovati z glasbo.

Različni žanri in Đole

Njegove pesmi so preplet popa, roka in kantavtorskega izraza, navdih pa črpa iz življenja in ljudi okrog sebe. Najraje preigrava svoje pesmi in pesmi Đorđa Balaševića, ki mu vokalno in vsebinsko zelo leži, sploh ustreza njegovi barvi glasu.

Tu beseda nanese na Duo Đole, še prej pa na Zorana Kaličanina - Zoza, ki je svojo glasbeno pot na kitari začel že v mladosti, v Kranj pa se je preselil iz Primorske.

Bečo in Zozo sta se prvič srečala pred 15 leti v takratni kranjski Creini na nastopu, kjer je Bečo igral s svojo skupino. »To so bili moji vokalni začetki,« pripoveduje. Zaigrali so tudi Balaševićev Ringišpil, Kaličanin pa je nastopil kot gost, ravno tako z eno Balaševićevih pesmi. Takoj sta vedela, da morata nekaj na temo ustvariti skupaj, saj je bil obema ljub isti izvajalec. Bilo je neizbežno: rodil se je Duo Đole.

Bečo o Balaševiću govori z izjemnim spoštovanjem, njegov ton glasu postane za odtenek tišji in mehkejši. Želi, da bi se spomin na velikega pesnika in glasbenika ohranil.

Lani januarja sta potem Bečo in Zozo prvič stopila na oder v kranjski Layerjevi hiši. Nista pričakovala, da bo njun koncert z repertoarjem Balaševićevih pesmi tako dobro sprejet. Razprodala sta ga – in to dvakrat.

Aktivno poletje

Letošnje poletje je bilo za Elvirja Bečića - Beča precej aktivno.

Luč sveta je tik pred poletjem ugledala pesem Poletni raj, pesem, ki je nastala iz ljubezni do posebnega kotička sveta – kranjskega kampa v hrvaški Premanturi. Tako besedilo kot tudi videospot za pesem pripovedujeta zgodbo o morju, smehu, najboljši družbi, ljubezni in večerih ob kitari.

Samo v avgustu je Bečo stal na odru vsaj dvajsetkrat. Prisluhnili so mu lahko v Kočevju, Brežicah ... Povabili so ga v Gučo, kjer je na glavnem odru zaigral z Bojanom Ristićem tudi v priredbi pesmi Mala sjaši, pod katero se podpisuje sam. »Sledil je še koncert v Bosni, poletje pa se je tradicionalno zaključilo s koncertom v Premanturi,« našteva ter se dopolni, da so ga v Guči na odru spremljali trubači, v Bosni je nastopal solo, v Premanturi pa so se mu na odru pridružili fantje iz njegove zasedbe Bečo & Co. »V Kočevju pa sva imela nastop z Zozom,« še doda.

Kaj bi bil, če bi ne bil

Menimo, da si je na slovenski glasbeni sceni že ustvaril ime, a pravi, da sam nima tega občutka. Koncerte ima razprodane, sploh če igra Balaševića, se strinja, a ker se veliko ukvarja tudi s samo organizacijo koncertov, morda nima časa, da bi se ukvarjal z okolico, s tem, kaj o njem razmišljajo ljudje. Osebno mu je najbolj pomembna glasba: da je kvalitetna – tako v besedi, melodiji kot tudi sliki oziroma videospotu, ki pospremi pesem.

Ko ga povprašamo, kaj bi počel, če ne bi bil glasbenik, je jasen: ostal bi v vaterpolu. Čeprav je že tako kar dolgo vztrajal v njem, je oboževal čas, ko je igral, in tudi trenersko delo mu je bilo v užitek.

Vila in nazaj na Gorenjsko

Trenutno poleg koncertiranja nastaja nova pesem, ki pa bo v slovenščini. »Vila je njen naslov,« pove. »Prihaja tudi novi album, na katerem bodo sedaj besedila v slovenščini,« nadaljuje. Teksti na prvem albumu, kot se humorno sam izrazi, pa so v »jugoslovanščini«.

In kdaj bo spet kaj koncertiral na Gorenjskem, nas še zanima. Zasmeje se, da so s fanti že nazaj, Duo Đole pa prihaja v Radovljico, na Vurnikov trg, konec tega tedna. Prisluhnete mu lahko v Čajni sobi in Kavarni Knjižnice 20. septembra, torej to soboto zvečer.