Upa si biti ranljiva

Jerca sama zase pravi, da je simpatično dekle, ki skozi glasbo poskuša izražati sebe. Njeni prijatelji bi jo, kot pravi, opisali kot zelo prijazno in empatično osebo, nekoga, ki zna poslušati – druge in sebe. Njena glasbena pot se ni začela s sanjami o velikih odrih. Intenzivneje se je s petjem začela ukvarjati šele v devetem razredu osnovne šole, ko je obiskovala šolo v Stražišču. Tam jo je profesorica za glasbo spodbudila, naj zapoje na novoletnem koncertu. »Povedala mi je, da imamo novoletni koncert, in me vprašala, ali bi kaj zapela,« se spominja. Njena reakcija ni bila pretirano samozavestna, prej previdna: »Rekla sem, dobro, če mislite, da sem tega sposobna, naj bo.«

Ta prvi nastop je bil zanjo pomembnejši, kot se je morda zdelo v tistem trenutku. Po njem so se doma začeli pogovarjati o tem, da bi se začela učiti solopetja. »Takrat se je nekako začelo,« pove danes, ko na ta trenutek gleda kot na prvi resni korak.

Učenje kot proces, ne cilj

Po začetnem učenju solopetja je svojemu znanju dodala še kitaro. Kasneje se je preizkusila tudi v klavirju, čeprav priznava, da ima tam predvsem osnovno znanje. A prav kitara je postala ključna za njen ustvarjalni razvoj. Z njo je začela pisati lastne pesmi in prvič resno razmišljati o avtorskem izrazu. Pomembno vlogo pri tem je imel mentor Žiga Janežič, ki jo je sprva učil igranja kitare. »Najprej je bilo samo učenje kitare,« razlaga, a kmalu se je zgodil preobrat. Ko je začela prinašati svoje pesmi, ji je predlagal, naj se raje posvetita temu, kar že nosi v sebi. »Rekel mi je, zakaj bi se učila igrati kitaro, če pa lahko delava z mojimi pesmimi.« Ta trenutek je bil zanjo izjemno pomemben. Mentor ji je namreč jasno povedal, da jo vidi kot solistko – kot nekoga, ki bo stal spredaj, v ospredju, in pripovedoval zgodbe. »Ni me videl kot nekoga, ki bo brenkal v ozadju,« poudari. To spoznanje ji je dalo novo samozavest in jasnejšo predstavo o tem, kam želi iti.

Pomembno poglavje njene poti je tudi šolanje na BC Naklo. Ko se je pridružila šolskemu pevskemu zboru, ta ni bil ravno množičen – štel je le osem članov. V prvem letniku je celo razmišljala, da bi prenehala hoditi. A profesor je v njej prepoznal nekaj več. Med njima se je ustvarila posebna vez, ki je temeljila na razumevanju in drugačnem pristopu.

Iz tega sodelovanja je kasneje nastal šolski bend, ki je Jerci ponudil izjemno dragocene izkušnje. »Tam sem se res naučila, kako je, ko te nihče ne posluša,« pravi. Prav ti trenutki, ko stojiš na odru in čutiš, da publika ni zbrana, so po njenem mnenju ključni. Naučila se je, kako pritegniti pozornost, kako vztrajati in kako verjeti vase tudi takrat, ko odziv ni takojšen.

Prepričana je, da bi jo lahko kakšen drugačen začetek hitro zlomil. »Če bi začela kje drugje, bi me lahko hitro podrlo,« priznava.

Glasba kot čustvena izpoved

Žanrsko se Jerca najbolje počuti v popu in roku, a se noče zapirati v okvirje. Rada raziskuje različne zvrsti, še posebej blizu pa so ji balade. »Tam se lahko čustveno povežem s pesmijo in jo res dobro odpojem,« pojasni. Zanjo glasba ni zgolj tehnična izvedba, temveč predvsem čustvena izmenjava.

»Zdi se mi zelo pomembno, da se čustveno povežeš z glasbo, ki jo izvajaš,« poudarja. Prav ta povezava je tista, ki po njenem mnenju omogoča, da se pesem dotakne tudi poslušalcev. Ne boji se pokazati ranljivosti – nasprotno, v tem vidi moč. Verjame, da je nekdo, ki si upa govoriti o svojih šibkostih, v resnici močnejši.

Oder in trema

Čeprav ima za sabo že kar nekaj nastopov, trema ostaja stalnica. Oder ji sicer ni tuj – sodelovala je tudi v Gledališkem studiu Dramatikon, kjer je nastopila v muzikalu in več gledaliških predstavah. A kljub temu priznava, da trema nikoli povsem ne izgine.

»Vedno jo čutim in zdi se mi, da če nimaš treme, ti je precej vseeno,« pravi. Verjame, da se s kilometrino nastopov naučiš živeti z njo, a da so živčki vedno prisotni. Prav ti jo ženejo naprej. In tudi spodrsljaji so del poti – nekoč je na odru stopila na kabel in spustila mikrofon. Takšni trenutki jo opominjajo, da je oder živ prostor, kjer je vse mogoče.

Veliko vlogo pri njenem razvoju ima tudi podpora domačih. Opisuje jo kot zdravo in uravnoteženo. »To je moja odgovornost,« poudari. Njeni domači vidijo, da je na odru srečna, in to jim pomeni največ. Ob tem izpostavlja tudi prijateljice, predvsem Emo, ki jo je ves čas spodbujala. »Mislim, da brez nje ne bi bila tam, kjer sem.«

Ovira kot simbol začetka

Njena prva avtorska pesem Ovira ni nastala zlahka. Del besedila je napisala že avgusta 2024, a pesem je dokončala šele marca, le nekaj dni pred snemanjem. »Psihično je bilo kar naporno,« priznava. Pripravljala se je na snemanje, a besedila še ni bilo. Takrat jo je mentor spodbudil, naj piše brez filtrov, brez razmišljanja, kaj je prav in kaj ne.

Pesem govori o preizkušnjah in odnosih, ki nas v življenju zadržujejo. O ljudeh, ki se sprva zdijo pravi, a sčasoma ugotovimo, da z njimi ne moremo rasti. Sporočilo je jasno – včasih moramo pustiti, da gre, da lahko sami zadihamo.

Jerca najraje piše doma, za jedilno mizo, pozno zvečer. Takrat, ko je že nekoliko utrujena in bolj iskrena do sebe. Pisanje pesmi zanjo deluje kot dnevnik. V besedilih se dotika ljubezni, srečne in nesrečne, vedno pogosteje pa tudi temnih, neprijetnih občutkov. Prepričana je, da se o negativnih čustvih premalo govori. »Negativni občutki so del našega življenja,« pravi. S pisanjem pomaga sebi, hkrati pa si želi, da bi se v njenih besedilih prepoznali tudi drugi.

Čeprav si želi uspeti, se ne želi prehitevati. Pravi, da želi iti počasi, z občutkom. »Kar gre počasi, ima zgodbo,« verjame. V ozadju nastaja veliko materiala, tudi ideja o albumu obstaja, a za zdaj ostaja osredotočena na to, da ostane zvesta sebi.