Umetnost išče odgovore tega časa

Po prihodu v Kranj so si aktualne prejemnice in prejemniki Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada najprej ogledali njih predstavitev v Galeriji na mestu pred kranjsko knjižnico, nato nadaljevali sprehod skozi mesto do Prešernove hiše s spominskim muzejem, da bi v Galeriji Prešernovih nagrajencev prisluhnili kratkemu recitalu lanskoletne nagrajenke, pesnice in pisateljice Nataše Kramberger, in si ogledali razstavo nagrajenke, akademske kiparke Dragice Čadež. Zadnji del obiska umetnic in umetnikov v Prešernovem mestu je bil kot običajno javni pogovor z njimi v Prešernovem gledališču, ki ga je tudi tokrat vodila novinarka Patricija Maličev.

Občinstvo je v lepo napolnjeni dvorani Prešernovega gledališča na odru pozdravilo Prešernova nagrajenca, koreografinjo in plesalko Matejo Bučar ter industrijskega oblikovalca Saša J. Mächtiga, v nadaljevanju pa še nagrajence Prešernovega sklada, scenaristko in režiserko Petro Seliškar, vizualno umetnico Jasmino Cibic, režiserja in direktorja fotografije Gregorja Božiča in dramsko igralko Tino Vrbnjak, skladateljica Petra Strahovnik in pesnica Ana Pepelnik pa sta bili zaradi drugih obveznosti odsotni.

Kultura naj povezuje

Občinstvo je uvodoma v imenu gostitelja, Prešernovega gledališča, pozdravil njegov direktor Rok Bozovičar in ob tej priložnosti spomnil, da prav na slovenski kulturni praznik mineva osemdeset let, odkar so se takratni kranjski gledališčniki zbrali na občnem zboru in sklenili, da dotedanje Mestno gledališče preimenujejo v Prešernovo gledališče.

O pomenu slovenskega kulturnega praznika je spregovorila ministrica za kulturo Asta Vrečko, najprej pa poudarila, da smo edina država na svetu, ki ima državnik praznik posvečen kulturi in je to hkrati tudi dela prost dan, na ta dan pa podeljujemo tudi najvišje državne nagrade za umetniške dosežke. Ob tem je dodala, da je umetnost vedno tista, ki nam postavlja vprašanja, ki vzbuja nek dvom v naš obstoj, družbo in ne nazadnje tudi v aktualno dogajanje doma in v svetu. »Ravno zato, ker nam postavlja izzive, je to tudi najboljša umetnost, brez katere ne moremo napredovati. Ne pristajam na to, da je katera koli kultura in umetnost razdvajajoča. Umetnost povezuje v dialogu in svojem delovanju ter je temelj vsake demokratične družbe,« je prepričana Asta Vrečko, ob tem pa je poudarila, da je letošnje leto razglašeno za leto Srečka Kosovela in Zofke Kveder. »Živeti moramo v mirni in solidarni družbi in za to se je vredno vedno znova boriti,« je dodala.

Poklicanost za umetnost

Prva pozvana k pogovoru, Prešernova nagrajenka za življenjsko delo Mateja Bučar, je na vprašanje, ali omenjena nagrada človeka spremeni v simbol in institucijo, dejala, da se ne počuti niti institucija niti simbol. »Nič se ni spremenilo, razen tega, da toliko čestitk še nikoli nisem dobila,« je povedala plesalka in koreografinja, prepričana, da umetnost še vedno lahko brani prostor svobode telesa v svobodni družbi. »Umetnost je z modernizmom pridobila avtonomijo in ni več pod nadzorom, niti stilnim niti ideološkim. Veliko govorimo o kulturi, pri tem pa pozabljamo, da je kultura vse, celotna civilizacija, prosveta, znanost, odnosi med nami ... In umetnost je tista, ki vse to pregleduje, preiskuje in o tem razmišlja. Ni strahu, če je le prostor za umetnost odprt in širok.«

O tveganju v življenju in tako tudi v umetnosti je spregovoril Prešernov nagrajenec za življenjsko delo Saša J. Mächtig, ki je poudaril, da je veliko poklicanih, a malo izvoljenih. »Eni rečejo bravo, drugi kritizirajo – in to je tveganje. Vsak izmed nas, ki smo bili izbrani in nagrajeni, pa sam premisli, ali si je nagrado zaslužil ali ne.« O tem, kaj je dobro oblikovanje, je priznani industrijski oblikovalec povedal, da je oblikovanje vedno izraz namena, saj gre za delo za naročnika, ne zase in za svojo slavo. »Delo moraš opraviti do konca, se potruditi po najboljših močeh, če pa si z izdelkom dosegel nivo presežka, potem je to umetnost,« je povedal priznani oblikovalec.

Obnovljeni kiosk 67, s katerim je zaslovel, bo svoje mesto našel tudi pred prihodnjim muzejem sodobne umetnosti na Bledu.

Od sadja do hrošča

Gregor Božič je že uveljavljen režiser in direktor fotografije, večina pa ne ve, da se ukvarja tudi s sadjarstvom. »Sadje je prišlo od moje none, Brike. Imela je košček zemlje v Kojskem. Umrla je zdrava pri 99 letih zaradi padca po stopnicah in je potem obležala. Pred smrtjo mi je omenjala tudi nek sadovnjak in stare sadne sorte ... Ko sem šel pogledat v ta opuščeni sadovnjak, mi je na glavo padla marelica. Zlezel sem na drevo in pokusil marelice, ki so rasle na njem. Bile so nekaj posebnega. Kasneje sem šel v vas in se začel zanimati za te stare sorte,« je o koreninah svojega sadjarstva povedal nagrajeni filmar, zgodbe na temo posebnih sadnih vrst iz Goriških brd pa je opisal tudi v knjigi Sadje sonca, za katero pravi, da jo je podaril kmetovalcem tamkajšnjih vasi.

O vlogi direktorja fotografije je povedal, da je ta v službi režiserja in naj njegov avtorski podpis ne bi šel čezenj, da pa je pri fotografiji še kako pomembno, za kakšen film gre in kdo so igralci. »Sicer pa je film kolektivno delo, tu ne obstaja veliki mag, ampak gre za demokratični proces, v katerem pa enkrat voz naprej potegne eden, drugič drugi,« je še povedal Gregor Božič.

Vizualna umetnica Jasmina Cibic je spregovorila o nekaterih svojih umetniških projektih, med drugim na Beneškem bienalu leta 2013. »Takrat sva s kustosom Tevžem Logarjem opremila slovenski paviljon, izbrala pa sva precej obskurno zgodbo hrošča. Hitlerjev brezokec se imenuje in so ga našli samo v nekaj jamah na Celjskem, ki se najpogosteje imenujejo Pekel,« je povedala umetnica in poudarila, da jo zelo zanimajo teme in motivi, ki jih v veliki meri povezuje z arhitekturo in umetnostjo iz časa nekdanje Jugoslavije.

Planšarstvo in oder

Scenaristka in režiserka Petra Seliškar je pripovedovala o dokumentarnem filmu Gora se ne bo premaknila, ki je bil tudi eden izmed povodov za nagrado Prešernovega sklada. Posnela ga je v Severni Makedoniji, na 2400 metrih nadmorske višine, kjer se družina ukvarja z živinorejo. »Gre za šest bratov in dve sestri, makedonskih Albancev, ki se ukvarjajo s planšarstvom v gorah le štirideset kilometrov zračne linije, a več ur vožnje iz Skopja,« je povedala nagrajenka, ki je v tistih krajih preživela pet poletij. »Seveda v filmu nisem želela pokazati vsega, me je pa najbolj navdihnilo to, da gre verjetno za še zadnje planšarje v Evropi. Posnela sem jih take, kot so, hkrati pa sem bila tudi jaz izjemno iskrena do njih in so izvedeli tudi marsikaj o meni.« Kot je dejala, skozi svoje zgodbe, vizualne podobe in zvok ljudi popelje na potovanje in nam hkrati nakloni tudi čas, da začutimo sami sebe.

Na vprašanje, kaj se je spremenilo od njenih študentskih let in začetkov takrat obetavne igralke, je Tina Vrbnjak, igralka v Drami SNG Ljubljana, povedala, da se spominja, kako se je v predstavi Gospoda Glembajevi v trenutku nehala obremenjevati s tem, kako nekaj dela. »Tri dni pred premiero sem morala vskočiti v vlogo kolegice, ki je morala na operativni poseg. Veliko sem se ukvarjala, kako bo to izzvenelo. 'Ne skrbi, samo spusti se v vsebino vloge,' mi je rekla koreografinja Tanja Zgonc. In je uspelo. To je tisto, kar se je od takrat naprej spremenilo.« Povedala je, da je tudi v svojem zasebnem življenju duhovita, kot to že s svojim izrazom izžareva v nekaterih predstavah. Vesela je tudi novega vodstva v matični gledališki hiši. Dodala je, da je bila pri zahtevah po spremembi zgled in vir moči prav ustvarjalna ekipa Prešernovega gledališča.