To ni moje

Včeraj pozno popoldne sva se v Kopru udeležila predavanja o prenosu vojnih travm na mlajše generacije. Jaz sem poslušal predavanje s terapevtskimi ušesi, Mojca pa bolj kot zgodovinarka. Oba sva najprej želela razumeti vzvode, ki človeka spodbudijo, da pozabi biti človek in postane orodje za pobijanje.

Predavateljica (54) je bila Nemka, ki živi in dela na severu Evrope. Po doktoratu iz etnologije je dobila službo na Norveškem. Povedala je, kako je domačini kot Nemke mnogo let niso mogli sprejeti. »Ko sem šla po pločniku, so šli ljudje na drugo stran ceste.« Takšno močno sovraštvo je bilo do Nemcev. Začela je raziskovati drugo svetovno vojno in nemško okupacijo Norveške. Kot vsak okupator so tudi Nemci povzročili veliko gorja lokalnemu prebivalstvu, npr. prisilno delo, poboji in maščevanja, množično uničevanje premoženja pri umiku iz Norveške. Dolgo prikrita pa je bila zgodba več kot 10.000 otrok, ki so jih Norvežanke spočele z nemškimi vojaki. Večina teh otrok ni bila spočeta v nasilju. To poglavje norveške zgodovine je ostalo zamolčano, država Norveška pa se je otrokom za šikaniranje javno opravičila šele leta 2000 in še bolj jasno leta 2018.

Pri raziskovanju zgodovine je omenjena predavateljica z grozo odkrila, da je bil njen dedek nacist. Bila je ogorčena in šokirana, ko je dobivala podatke o njegovem delu. Ni mogla razumeti. Zanjo je bil to najboljši dedek na svetu. Pravi, da se je z njo veliko igral in jo imel rad. Hkrati pa je v njem živela zver, ki ni bila nikoli sita ubijanja. Začelo se je večletno raziskovanje lastne zgodovine, njene mame in očeta in predvsem njenega dedka. Napisala je knjigo, dobila zanjo norveško nagrado. Sedaj organizira razna soočenja več generacij v različnih državah. Povedala je, da se vedno, na vsakem predavanju nekdo opogumi in pove vojno zgodbo svojih staršev ali starih staršev. Spodbuja ljudi, naj se ne ustrašijo dejanj svojih prednikov, naj zberejo pogum in pogledajo nazaj. Tisti, ki to storijo, poročajo o nepričakovanem olajšanju. Ko spregovorimo, je lažje. Molk je veliko zlo in breme. Molk je vzrok za prikrito trpljenje. Izgovorjena resnica nas osvobaja. Da – to govori etnologinja, ne terapevtka. Ženska, ki je veliko brskala o sebi, in ženska, ki je slišala na stotine zgodb drugih. Tako preprosto je to – treba je spregovoriti resnico.

Ko smo na osebnem, človeškem nivoju vojnega trpljenja naših staršev, starih staršev, ni pomembno, ali je bil partizan, domobranec, nemški ali italijanski vojak, v tujski legiji ali v taborišču. Trpljenje je bilo povzročeno in ustvarjena je bila travma, ki uničuje človeška bitja. Resnica nas bo osvobodila – vendar ne samo zgodovinska dejstva, temveč resnica, kako so naši predniki trpeli na raznih bojiščih. In resnica je tudi, da grozni strahovi preživetja, žalosti, obupa … čakajo, da se jim bomo posvetili in da bomo drug drugemu sočutni poslušalci.