Tajska v devetnajstih dneh: od severa do juga (3)

Spoznavanje mesta Chiang Mai se je tokrat začelo skozi želodec. V dobrem smislu, seveda, in sicer tako, da sva takoj po prihodu v mesto zavila na živahno nočno tržnico in si za dobre tri evre privoščila pražen riž s piščancem in bananin roti – mastno palačinko, ki jo ocvrejo na vroči kovinski plošči in na koncu prelijejo s kondenziranim mlekom in nutelo. Odlično!

Naslednje jutro sva nadaljevala v precej podobnem stilu: vsak s svojim krožnikom ocvrtih jajc, sladkim tajskim čajem in obilico sočnega tropskega sadja. Da naju močan zajtrk ne bi popolnoma polegel, sva kar hitro vzela pot pod noge in se sprehodila proti središču mesta. Ogledala sva si tempelj Wat Phra Singh in Wat Chedi Luang ter se ustavila na (obvezni) hladni kavi v eni izmed številnih mestnih kavarn. Ko se je jutro začelo prevešati v vroč popoldan, pa sva najela skuter in se s prijetnim vetrom v laseh zapeljala na težko pričakovan kuharski tečaj.

Tam sva, tako kot drugi člani naključno zbrane skupine bodočih »kuharskih mojstrov«, poleg začetnih napotkov in predstavitve tečaja prejela še smešno velik slamnik in živo rožnat predpasnik. Tako opremljeni smo se najprej odpravili na bližnjo tržnico, kjer nam je Nana predstavila razne vrste čilijev, ribjih omak in zelišč, ki jih uporabljajo pri kuhi, nato pa smo kaj kmalu tudi sami zavihali rokave in se lotili priprave petih različnih jedi. »Tajci kuhamo z ljubeznijo,« nam je najprej povedala Nana in ob tem v vroč vok zlila dve veliki žlici olja, prepražila česen, piščanca in tofu ter v naslednjih nekaj minutah na krožnik že servirala slasten pad thai. Tej praženi jedi sta sledili papajina solata in aromatična juha tom saap, v katero smo dodali različna tajska zelišča: limonino travo, galang, kombavo​ in čili. V nadaljevanju nas je Nana naučila pripraviti še tri vrste past – za rdeči, zeleni ter kremni masaman kari, ki smo jih morali jezno pretolči v glinenem možnarju.

Čudila sem se, ko smo v tako kratkem času, le v nekaj minutah, kar v voku pripravili okusne aromatične sladke in pekoče juhe ali karije. Na tečaju sva z Nejcem zares spoznala pestrost in širino tajske kulinarike in začimb – sol in poper sta jim precej tuja, namesto njiju jedi sladkajo s palminim sladkorjem, solijo z ribjo omako, pikantnost pa venomer pridajo vražji čiliji. Za zaključek smo se izučili še v pripravi najbolj znane tajske sladice, sladkega riža s kokosovim mlekom in mangom, ki sliši na ime khaw neaw ma muang in ki je v tednih, ki so sledili, postal najina izbira med sladicami na vsaki nočni tržnici.