Štiri desetletja kasneje

To je bila prva generacija usmerjenega izobraževanja, ki je takrat predstavljalo nov pristop v srednješolskem sistemu. Pogoj za vpis na medicinsko fakulteto je bila prav srednja zdravstvena šola, zato ni presenetljivo, da je bil interes za vpis velik – več kot dvesto kandidatov se je potegovalo za devetdeset mest. Šolanje je potekalo v okviru Centra srednjega usmerjenega izobraževanja Jesenice, zdravstvena usmeritev. Pouk je potekal delno v prostorih bolnišnice, kjer je potekala tudi praksa, sicer pa so bili dijaki gostje Gimnazije Jesenice.

Šolanja niso zaključili z maturo, saj je bila ta z uvedbo usmerjenega izobraževanja takrat začasno ukinjena. Kljub temu je mnogo dijakov nadaljevalo študij, drugi pa so se hitro zaposlili v zdravstvu. Edita Arh, nekdanja predsednica razreda B, se srednješolskih let najbolj spomni po vožnjah. Rekla je, da je bila ves čas na poti – bodisi na vlaku in avtobusu ali pa je čakala na prevoz. »Bila sem iz Bohinja in praktično ves razred se je vozil od nekod,« je povedala. Kakšnih večjih pretresov v šolskih letih se sicer ne spominja, a te poti so ji ostale v živem spominu. Monika Ažman, takrat predsednica razreda A, pa je opozorila na široko znanje, ki so ga pridobili. »Usmerjeno izobraževanje nam je dalo splošno izobrazbo, hkrati pa smo imeli zelo konkretno znanje iz zdravstvene nege,« je povedala. Predmet zdravstvena nega otroka ji je ostal v spominu kot eden najtežjih. »Že takrat smo bili zanesenjaki,« je dodala.

Tudi »špricali« so

Povedala je tudi, kako so v gimnaziji po pouku hodili peš do avtobusne postaje pred bolnišnico, da bi si zagotovili sedež. In seveda ni šlo brez srednješolskih vragolij. Spomnila se je dneva, ko so kolektivno» špricali«​ zadnji dve uri. Ena od sošolk ni hotela iti, zato so jo fantje zagrabili in jo dobesedno odnesli. »Bile so hude sankcije – prišli so ravnatelj centra, ravnatelj gimnazije in vodja zdravstvene smeri. Dobro se spomnim opominov in neopravičenih ur.« Bili so zelo raznolika generacija – tudi ekonomsko. Monika Ažman je povedala, kako so za maturantski izlet zbirali denar: »Organizirali smo plese, v železarni prebirali in čistili 'cegle', jih zlagali na kup, enkrat smo celo šli pogozdovat.«

Po štiridesetih letih so zgodbe, smeh in spomini znova povezali nekdanje dijake, ki jih druži skupna preteklost in izkušnja nečesa, kar je bilo tedaj novo, zahtevno in posebnega pomena. Srečanje v Lescah pa ni bilo le obujanje spominov, temveč tudi praznovanje skupne poti in vseh poti, ki so jih od takrat prehodili.