Stane Jarc: Pogled na Kamniško-Savinjske Alpe

Pogled, usmerjen proti Kamniško-Savinjskim Alpam, je likovno razdelil s pomočjo izrazite horizontalne linije – lesene klopi, ki okvir deli na enakovredni vizualni polovici. Zgornjo in spodnjo, prav tako pa zasnežena klop v prvem planu zakriva naklon hriba, na katerem je stal avtor, in nam z brisanjem te navidezne meje (srednjega plana) gore približa. Z deblom drevesa umirjeno zaključuje levo stran fotografije.

Ostra in trda, skoraj opoldanska svetloba poudari teksturi obeh lesenih elementov, tako debla kot zasnežene klopi. Slednja je obenem tudi osrednji element fotografije, sidrišče, od koder gledalec razvija pogled. Na polovici okvirja ležečo klop je avtor uporabil v zanimivi vizualni igri. Čeprav je sicer namenjena oddihu s pogledom prav na gore v ozadju, jih na fotografiji ironično deloma zakriva, deluje kot prepreka. Oko pa se umiri šele na ozadju – gorah.

Zaradi umirjene, nekonfliktne barvne palete lahko tišino, ki jo ponujajo trenutki, kakršnega je zajel avtor, skorajda slišimo. Prizor ne vsiljuje drame ali napetosti – obratno, gledalca pomirja in mu daje čas, da čeprav morda iz naslonjača toplega doma vsrka vse, kar ta fotografija ponuja: vonj sveže zapadlega snega, hladnega zimskega zraka in tišino narave.

Simbolika ni pretirano izrazita, morda gore kot del identitete slovenstva. Ljudi na fotografiji ni, le njihove sledi (klop, kot edini element nakazuje na prisotnost človeka), ki pa jih prekriva sneg. Minljivost človeka v primerjavi z večnostjo narave.

Avtor je kompozicijo uredil brez napetosti med elementi, kar pripomore k umirjenosti, občutku skladnosti. Nedvomno pa je razvidno, da si je za fotografijo vzel čas, kot si ga je za premišljeno fotografijo in tovrstne trenutke v naravi vredno vzeti.