Spačkarji

Kdo s(m)o spačkarji? Francozi mu pravijo deux chevaux (dva konja), podobno Italijani due cavalli in Španci dos caballos, Nemci so mu bržkone po videzu nadeli ime die Ente (raca), Angleži ga v podaljšani verziji morda prav zaradi njegove pravljičnosti imenujejo ugly duck (grdi raček), Slovenci pa legendarnemu Citroënovemu 2CV rečemo spaček – in po njem je druščina ljubiteljev starodobnikov te avtomobilske znamke, zbrana v Citroën klubu Slovenije, dobila ime spačkarji.

Natanko teden nas loči od začetka 25. svetovnega srečanja prijateljev Citroënovega vozila 2CV, ki bo potekalo v Postojni in ga, kot naše prvo pred tridesetimi leti v Mariboru, tudi tokrat organiziramo slovenski spačkarji. Šestdnevnega srečanja na postojnskem športnem letališču se bo v več kot 4.000 vozilih udeležilo 8.000 obiskovalcev vseh generacij iz več kot 30 držav. To dokazuje, da spaček še vedno živi – ne le kot zbirateljski eksponat, temveč kot vozilo, ki ga z ljubeznijo vzdržujemo in vozimo po vsem svetu, njegovi ljubitelji pa se organiziramo v društva in klube ter se družimo na srečanjih – tudi svetovnih na vsaki dve leti.

Spačkarji se na ta dogodek zelo intenzivno pripravljamo že več kot leto dni, saj gre v organizacijskem smislu za izjemno zahteven projekt. Seveda sodelujemo tudi z nekaterimi zunanjimi izvajalci, a večino dela vendarle opravimo sami s prostovoljskim delom. Naša druščina je zelo pisana, v njej smo ljudje vseh generacij, različnih izobrazb, poklicev in znanj ter različnih pogledov na svet – v kuharski oddaji bi rekli, da smo vseh barv, vonjev in okusov. Ampak ko gre za skupno stvar, zaradi katere se pravzaprav združujemo, znamo strniti vrste. Naj gre za pripravo vsebinskega dela srečanja z bogatim programom različnih dogodkov čez ves dan ali pa ureditev prostora za velik kamp in skrb, da bo čez teden dni vse na pravem mestu, da se bodo naši gostje v Sloveniji dobro počutili. Nekateri v zadnjih mesecih temu namenijo skoraj ves svoj prosti čas.

Kako pomembno je medsebojno sodelovanje na poti k zastavljenemu cilju, se je lepo pokazalo že minuli konec tedna pri spreminjanju športnega letališča v prostor spačkarskega srečanja. Več kot štirideset parov moških rok je bilo brez vprašanj kako in zakaj vseskozi na voljo pri postavljanju zaščitnih ograd, napeljevanju cevi za vodo in kanalizacijo, pripravi vstopnih točk za goste ... Vse za naš skupni cilj. Morda bi se »veliki« voditelji današnjega ponorelega sveta lahko učili od nas, da k skupnemu cilju sožitja in sploh preživetja na planetu Zemlja ne vodi izkazovanje moči enega nad drugim, ampak moč skupnosti. Tako kot pri spačkarjih. Čaka nas še precej dela.