Snežena pravljica

Pretekli teden smo imeli šolniki počitnice. Mladina je imela počitnice, učitelji pa dopust – odmerjen in preštet, zabeležene ure in minute. Imeli smo srečo, padal je sneg. Naužila sem se ga, saj je padal v višini približno okrog 900 metrov. Dvakrat sem bila v Kranjski Gori – enkrat v Tamarju, drugič v Krnici in padal je sneg. To so sedaj redki trenutki. Če se da, jih užijem tako, da sem tam. Lahko bi rekli iščem sneg, ko pada. V Krnico smo šli precej zgodaj dopoldan. Ko sva midva hodila gor, je starejši gospod že prišel nazaj dol. Ni potrebnih veliko besed, pogled pove vse. Čudovito, kajne, rečemo drug drugemu in vse je jasno. Kot bi bili malo nori, se smejimo in smo preprosto hvaležni, da smo lahko tam. Tukaj in sedaj. Take razmere so varne za sredogorje. Lahko gazimo na Kriško goro ali na Ratitovec, hodimo po Pokljuki, do Debele peči ali Mrežic. Tam je na bližnjih strminah okrog Blejske koče polno tunih smučarjev. Enostavno in varno je priti na Zelenico. Kamničani hodijo na Veliko planino, pa na Kamniško sedlo. Naj bodo planinci previdni. Rahle dereze, jaz jim rečem gumice, so primerne za hojo v sredogorje, tam nekje do gozdne meje. Vsako leto z dijaki obiščemo enoto gorske reševalne službe. Njihovi člani nam prijazno pokažejo in razkažejo opremo, s katero ravnajo. Vedno zelo opozarjajo pred nevarnostjo plazov in drugih nadlog in pasti, ki jih prinaša zima. Belina snega vabi, mladi so navdušeni in neustrašni. Naj se podajajo v hribe, ki so jim kos – z znanjem, izkušnjami, spretnostmi in opremo. Smučišča so bila polna, le mene ni bilo med smučarji. Gneča je velika, jaz pa sem sedaj še vedno previdna in počasna smučarka. Tako sem se smučanju med počitnicami odpovedala. Bom počakala naslednje dneve, ko bo vse skupaj malo bolj mirno in manj obljudeno. Gledali smo olimpijado in se veselili naših neustrašnih skakalcev. Je že tako razporejeno, da imamo na velikih tekmovanjih vedno nekaj tekmovalcev in vsaj kakšno panogo, ki je v vrhunski formi in posega po najvišjih mestih. Ne predstavljam si pritiska javnosti na športnike, ki pričakujejo najvišje dosežke. Prav tako si tudi ne predstavljam sreče tekmovalcev, ko to dosežejo. Ta hip so glavni naši skakalci, bili so smučarji, pa tekači in biatlonci. To je naš ponos, za to smo pripravljeni potovati in navijati. V bučanju in vihranju zastav ob vznožju skakalnic, smučarskih prog, v ledenih dvoranah in drugih prizoriščih izginejo razlike in napetosti med ljudmi. Tam smo vsi enotni. Ni pomembno, ali misliš tako ali drugače, kakšne so tvoje vrednote, kaj te zanima. Tam smo vsi le navijači, Slovenci, ponosno vihtimo zastave, pojemo in vzklikamo. Sneženo veselje, radost, šport, mladost, norost, zima in mraz. Da bi bilo vsega tega še veliko.