Sneg

»Danes sneži in muca Copatarica šiva copatke za otroke iz Male vasi. Z zajčjo kožo jih bo podložila, da bodo toplejši. Kdo ve, ali jih bodo otroci pospravili, preden bodo šli spat?« Tako se zaključi knjiga Ele Peroci, ki jo poznamo vsi Slovenci. Ko sneži, se čas ustavi. Muca šiva copatke, kar je nekaj lepega. Prva in zadnja stran v tej knjigi sta enaki – na steni je okno, drevesa brez listov in sneg. Kot nekaj zelo lepega in spokojnega. Kot da smo to že pozabili, saj je takih dni vse manj. Tudi jaz sedim za mizo in gledam ven čez zasnežen travnik, v daljavi je kozolec in se smehljam spokojnemu snegu. Predstavlja nekaj lepega. Dejstvo je neizbežno, sneži vse bolj poredko. Snežna odeja je manj debela in obdrži se krajši čas. Če se spominjam svojega otroštva in današnjih dni, je razlika. Kako zelo šele to občutite tisti, ki ste starejši od mene. Vsako leto je še sneg, vendar se ta obdrži kakšen teden ali še to ne. Ni snežne odeje, ni zaloge vode, ni taljenja snega, s katerimi se polnijo naše reke. Ampak, ta teden je snežilo. Nostalgično se spominjamo dni, ko je bilo tega še več. Spominjam se, da sem se peljala z avtobusom v Ljubljano na predavanja. Snežilo je in vozili smo se zelo počasi. V Medvodah na vrhu klanca sem videla avtobus iz nasprotne strani. Predavanje sem tako ali tako zamudila. Izstopila sem in na drugi strani ceste vstopila na avtobus za nazaj v Kranj. Doma sem kidala sneg. Na dan sneženja nam dnevna poročila nudijo vedno iste slike in podatke … »tovornjaki so posuli toliko in toliko ton soli, plužijo ceste, na pot se odpravite prej, prilagodite hitrost, varnostno razdaljo, in če ni nujno, ostanite doma«. Sneg v tem tednu je čisto puhast, lahek, mehak. Zelo enostavno ga je čistiti. Nobene teže ni občutiti. Ker je to sedaj tako redek pojav, smo ga veseli. Pogledala sem stare fotografije, ko so bili naši otroci majhni. Naša vas je sredi travnikov. Z vseh strani jo obdaja gozd in v ozadju so gore. Ko je bilo vse zasneženo in je posijalo sonce, to so bili najlepši trenutki tukaj na vasi. Imeli smo sani, ki smo jih napihnili, kot nek čoln so bile. S tistimi sanmi smo se dričali po nabrežinah, ki jih je ustvarila reka Kokra, otroci so se podili po travnikih, pes je letal z nami in se valjal po snegu. V snegu se je »okopal«. Ko smo prišli domov, je prvi zaspal. Kolegica je rekla, da ji otroka vedno naročata, pridi po naju v vrtec čim kasneje. Rada sta v vrtcu, zunaj se igrajo. Kadar sneži, naročita, pridi čim prej. Doma so na strmem hribu in kaj je lepšega, kot gaziti, ustvarjati, se valjati v snegu. Sneg, ki meni prikliče vedno lepe in nostalgične spomine. Vem, da ni povsod tako. Mnogi se nad snegom hudujejo, prva zdravstvena pomoč je počasnejša. Naj gleda vsak, tako kot hoče, meni je lepo.