Skriti propad

Svojim otrokom želimo vse najboljše. Vsak starš želi vzgojiti odgovornega, samostojnega, poštenega otroka. Pogosto se sodobni starš ujame v past, ki mu jo nastavi zahodni, hitri način življenja. Tokrat nekaj besed o tihi škodi in navidezni ljubezni. Ne moremo reči, da starši tega ne vemo, le lažje je zasuti otroka z vsem mogočim kot pa se z njim ukvarjati. Ljubezen brez meja dejansko zaduši otroka in ga oropa njegove življenjske moči.

Če želimo nehote otroku škodovati, lahko začnemo zelo zgodaj. Otroku vse kupimo. Danes imamo več kot prejšnje generacije – več denarja in manj otrok. Zato pogosto zlahka pretiravamo. Dejansko so izpolnjeni pogoji, da otroci postanejo nenasitni princi že zelo zgodaj. Če želimo uničiti otrokove gibalne spretnosti, mu že pri enem letu porinemo v roke telefon. To so pogosti prizori v kavarnah – mamice klepetajo, otroku pa dajo ekran. Mamica ob kavi prebira novice na telefonu, dvoletniku pa omogoči igrico na tablici. S tem ga bo oropala stika mama – otrok. Namesto da bi ga pogledala v oči, bosta oba vzpostavila stik z ekranom. Pot v razvajenost se nadaljuje z nakupom igrač in brez obveze, da bi jih moral mladi gospodič pospraviti. Pravijo, da bi ga to lahko prizadelo. Otrok, ki vsak dan pospravi svoje igrače, se uči odgovornosti. Ne zato, ker mu to zapovemo, ampak ker mu pomagamo razumeti, da je to del skupnega življenja. Če želimo otroku še bolj škodovati, ga odvežimo vseh obveznosti – vse bosta storila namesto njega ati in mami. Nekateri celo starim staršem prepovedo, da bi otroku dajali naloge. Mnogi starši so prebrali, da se mora otrok svobodno odločati, gibati, reagirati – v vsem ga moramo tolerirati in nič omejevati. Tako vzgojimo neustavljivega narcisa.

Takšna vzgoja se ne konča doma – nadaljuje se tudi v šoli. Bolj kot učiteljem zaupajo svojemu otroku in ob slabi oceni pritečejo v šolo – najprej prosijo in moledujejo, nato pa učiteljem celo grozijo – vse za boljše ocene njihovega čudovitega otroka. Pika na i je hvalisanje brez osnove – in otrok res verjame, da je briljanten. Pogosto doživi trk z realnostjo – bodisi na fakulteti bodisi v prvi službi, kjer vladata red in disciplina. V najstništvu je že tako svobodno razvit v svoji vsemogočnosti, da se ga nekateri starši bojijo. Ne upajo mu postaviti meja in reči stop. Namesto tega (da ne bo znorel) ga vozijo na smučanje v tujino in draga potovanja. In tako so namesto odgovornega človeka vzgojili otroka, ki je pri svojih 26 letih odvisen od staršev. Da so starši utrujeni in razočarani, je povsem normalno. Račun pa vedno pride.

Še ob zavestnem trudu nam staršem spodleti. Verjamemo, da se vsak trudi po svojih močeh. A danes vemo, da je razvajeni otrok dejansko zanemarjeni otrok. Otrok je otrok in se ne more sam vzgajati. Ne želi si dragih igrač – želi si starša, ki ga vidi, sliši in mu postavi mejo, ker ga ljubi.