Simbioza

V zadnjih dveh kolumnah smo pisali o nujnem procesu osamosvajanja človeka od zunanjih dejavnikov. Želeli smo poudariti pomen lastne poti. In moč, ki izhaja iz tega pogumnega dejanja. Za takšno pot sta običajno potrebni dve dejstvi. Prvič: stiska. Največkrat se za novo pot odločamo, ko smo v stiski. Drugič: trdna in zavestna odločitev.

Druga skrajnost je skupinska pot proti koncu življenja. Na prvi pogled je preprostejša. Slediš skupini in življenje mineva v vsakdanjih obveznostih. Približno takole: se rodimo, odraščamo v nekih pravilih družine, nato nam družba predpiše cel kup pravil, ubogamo, veliko potrpimo, ne smemo preveč razmišljati, ker so pravila pač pravila; ko se zavemo svojega položaja, smo pa stari in rečemo, kaj pa »čmo«, takšno je življenje. Takšni ljudje si ne upajo povzdigniti glasu zase, uklonijo se diktatu, izgubijo svoj jaz v množici, nimajo svojega mnenja, z večino okoli sebe se strinjajo, mnogo se nasmihajo in smehljajo …, bojijo se postaviti zase, važno, da so povprečni. V resnici so takšni ljudje v sebi jezni in besni, le da si tega dela sebe ne upajo priznati. Svoj gnev obrnejo proti sebi, kar je še slabše. Zakaj so besni? Ker si ne upajo postaviti se zase in ker so se v množici izgubili. Življenje je pa eno samo.

Takšen vzorec bivanja se odrazi tudi v zakonskem/partnerskem odnosu. Oba sta vedno skupaj. Vse delata skupaj. Dokler so otroci majhni, je to še nekako razumljivo. Nimata vsak svojih hobijev, niti želja si ne upata povedati, kaj šele živeti. Nekateri celo pozabijo govoriti jaz, kajti večkrat rečejo midva. Takšnemu načinu skupnega življenja rečemo simbioza. Čeprav na prvi pogled zveni idealno, pogosto pomeni nezdravo prepletenost, kjer posameznika izgubita lastno identiteto in neodvisnost. Namesto da bi se dopolnjevala kot samostojni osebi, sta drug od drugega pretirano odvisna za čustveno izpolnitev. Takšni pari izgubijo veliko prijateljev, saj sta drug drugemu zadosti. Takšen zakon izgubi živost, saj ni dotoka energije iz zunanjega sveta. Že samo poizkus enega, da bi si vzel čas zase, povzroči pravo paniko in grozne občutke osamljenosti, zavrženosti pri drugem. Zato prvi noče niti več poizkušati, kajti zaradi bolečin drugega se prvemu prebudijo podobne bolečine. Tako skleneta »pakt o nenapadanju«. Slaba stran simbioze je, da sta oba oropana samostojnosti. Dušita se in si ne upata prekiniti tega vzorca. Pogosti vzrok takšnega obnašanja je prekinjen (ali nikoli vzpostavljen) odnos z enim od staršev do tretjega leta starosti. Na žalost mnogih se točno isti vzorec ponovi v zakonskem odnosu. Ni pa rečeno, da ta vzorec preživi. Mož in žena imata možnost ta vzorec prekiniti in svobodno zaživeti. V lastno dobro in v dobro otrok.