Rossijevo zavetišče, 1580 m, se nahaja v srcu Rožanskih kukov, neposredno pod steno Pasarićeva kuka. Zgrajeno je bilo leta 1929 in imenovano po raziskovalcu velebitske flore Ljudevitu Rossiju.  / Foto: Jelena Justin

Rossijevo zavetišče, 1580 m n. m., stoji v srcu Rožanskih kukov, neposredno pod steno Pasarićevega kuka. Zgrajeno je bilo leta 1929 in imenovano po raziskovalcu velebitske flore Ljudevitu Rossiju. / Foto: Jelena Justin

Severni Velebit

Prečenje Velebita, 1. etapa – Prvo etapo prečenja Velebita bomo začeli na Zavižanu in končali v Planinskem domu Alan. Pred nami je šestnajst kilometrov poti slikovite Premužičeve steze, sama Velebitska planinska pot pa se povzpne še na dva skalna vrhova.

Izhodišče za prečenje Velebita je parkirišče pod Planinskim domom Zavižan. Ker prečenje zaključimo v Paklenici, je najbolje, da imamo svoj avto nekje v kraju Starigrad – Paklenica in da si do Zavižana organiziramo prevoz. Skratka, začnemo na Zavižanu in prvi kontrolni žig odtisnemo v koči. S parkirišča je do koče okoli 10 minut vzpona, nato pa po asfaltirani cesti sestopimo do začetka makadamske poti, kjer nas smerokaz usmeri na Premužičevo stezo. O kateri stezi je govora? Znamenita Premužičeva steza je bila zgrajena v letih 1930–1933. Namen gradnje je bil lepote Velebita približati širšemu krogu ljudi in ta čudoviti svet narediti čim bolj dostopen. Pot je dobila ime po Anteju Premužiću, gozdarskem inženirju, ki je stezo projektiral, gradnjo pa organiziral in nadziral. Bil je strasten planinec, zaljubljen v Velebit.

Steza tehnično ni zahtevna, pot tudi nima velikih naklonov, a če jo želimo prehoditi v celoti, nam bo to vzelo vsaj tri dni, saj je celotna dolga 57 kilometrov.

Začetek poti poteka skozi bukov gozd, ki je na Severnem Velebitu izjemno gost. Bukve so čudovite. Ko je gozda konec, pa se začne tisti najlepši del poti, ki poteka po izrazitem kraškem svetu. Pot je speljana izjemno lepo, vijuga okoli skalnih zobov. Ko hodiš po njej, se sprašuješ, koliko moči in energije je bilo potrebno, ko so pot gradili, saj so jo gradili brez mehanizacije, zgolj z golimi rokami. Ponekod pot ponudi razgled na morje, a za več razgleda se je treba povzpeti na kakšen vrh. Velebitska planinska pot poteka mimo Hajduških kukov in skozi Rožanske kuke. Področje je vpisano na seznam svetovne Unesco dediščine, pod imenom »Prastari bukovi gozdovi v Karpatih in drugih področjih Evrope«. Med Rožanskimi kuki odtisnemo tudi tri kontrolne točke. Ena je vrh Gromovača, druga pa Crikvena. Vzpon na oba vrhova zahteva nekaj spretnosti, saj na oba rahlo poplezavamo po gladkih velebitskih skalah. Oba ponudita čudovit razgled na Kvarner, predvsem na Rab, Goli otok, Grgur, v ozadju pa vidimo tudi Krk in Reški zaliv. Med obema vrhovoma leži še ena kontrolna točka, to je Rossijevo zavetišče. Čudovit bivak s pogledom na morje.

Od Crikvene dalje nas Premužičeva steza vodi nazaj v bukov gozd. Pot ima rahel vzpon in nas pripelje na širne livade, s katerih je tudi odcep na vrh Alančić. Mi nadaljujemo naprej v gozd in se začnemo počasi spuščati proti Planinskemu domu Alan, kjer zaključimo prvo etapo prečenja Velebita. V Planinskem domu Alan se lahko tudi primerno okrepčamo, saj nam postrežejo tako s hrano kot pijačo. Trenutno (avgust 2025) spanje še ni mogoče, oskrbniki pa upajo, da bo kmalu spet mogoče.

Kje torej prespati na Alanu? Najbolje se je obrniti na NP Severni Velebit, ki daje v najem t. i. prenovljene Pastirske stanove, v neposredni bližini doma. Stanovi imajo elektriko, tudi na plin se da skuhati, voda pa je v vodnjaku pred hišicami.

Prva etapa prečenja Velebita je pravzaprav ena najkrajših, z najmanj višinskimi metri. Z zavedanjem, da je pred nami še dolga pot, bomo z užitkom legli k počitku in si privoščili miren spanec.


Nadmorska višina:  maks. 1676 m
Višinska razlika: 550 m gor, 790 m dol
Dolžina: 16 kilometrov
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 3 / 5