Severna Španija po najinem okusu (5)

Na turobno jutro sva z jasnim ciljem hitela po široki aveniji prestolnice Baskije. Na hitro sem preletela bogato okrašena pročelja starih meščanskih hiš z zaobljenimi balkoni in številnimi vitraži, nato pa se mi je pogled ustavil na majhni kavarnici, stisnjeni med elegantne izložbe. »Tukaj sva!« sem skoraj zapela, ko sva z Nejcem vstopila v notranjost, kjer je zadišalo po kavi in sveže pečenih sirnih torticah. Te so v Bascake Bilbao tako rahle, da se razlijejo po krožniku – in tako dobre, da se je težko ustaviti že pri prvi. Kakšen začetek dneva!

Vino in pintxos

Sprehod sva nadaljevala ob reki Nervión in kmalu pred seboj zagledala belo-oranžna pročelja tržnice Ribera. Ta je razdeljena na dva dela – levega, kjer se domačini gnetejo ob bogato obloženih stojnicah in izbirajo med svežimi ribami ter raznoliko paleto domačih sirov, in desnega, kjer so se mize majhnih kavarn počasi polnile z vinom in pintxosi. To so majhni, bogato obloženi kruhki, na katerih se visoko bohotijo španska omleta, iberski pršut, slaniki, rakova solata, kozji sir s karamelizirano čebulo in različne morske specialitete.

Tradicija in modernost

Mimo ikonične cerkve sv. Antona Puščavnika (San Antón) sva pot nadaljevala do gledališča Teatro Arriaga in mestne hiše, nato pa kmalu pred seboj zagledala ogromnega pajka Mamana – simbol muzeja Guggenheim, ki je kot zadnja točka najinega obiska Bilbaa na žalost postal tudi simbol najinega odhoda. Zadnje ure sva tako posvetila sodobni in kulinarični umetnosti ter na trgu Plaza Nueva nazdravila še enemu odličnemu potepanju. (Konec)