Šestdeseta obletnica

Ko so se malo pred 13. uro začeli zbirati prvi gostje šestdesete obletnice zaključka šolanja v Poljanah, je bilo videti in slišati, da se bo kosilo razpotegnilo pozno v popoldan. Dobra volja in nasmejani obrazi in so se širili po vseh kotičkih gostilne. »Šolo v Poljanah smo obiskovali od leta 1957 do 1965. Že takrat je bila osemletka. Vsak dan sem hodila v Poljane iz Malenskega Vrha peš, to je trajalo eno uro dol, nazaj pa še malo dlje. Ko je bilo mrzlo in so bile poti zasnežene, so mi včasih doma rekli, naj ne grem v šolo. Ampak to je bilo zame najhujše, da ne bi smela iti. Pa nisem bila pri najboljših, ampak rada sem hodila v šolo,« nam je povedala Vera.

V šolo so hodili iz nekaterih oddaljenih hribovskih vasi, kot na primer iz Lovskega Brda, Smoldnega, Gorenjih in Dolenjih Brd, pa seveda tudi iz nižje ležečih vasic, kot so Log, Volča, Podobeno ...

Marija, ki je bila doma bližje šole, v Poljanah, nam je povedala, da jih je bilo na začetku v razredu 26. »Včasih se je zelo hitro ponavljajo razred, od tistih, ki smo skupaj začeli, nas je končalo 12. Vmes smo dobivali tiste, ki so zaostali, na koncu nas je šolanje zaključilo 21. Na obletnicah se srečujemo vsakih pet let, povabimo vse tiste, s katerimi smo skupaj preživljali šolska leta, se je luštno srečati in poklepetati ...« Včasih je bil pouk razporejen čez cel dan. »Na višji stopnji, od četrtega do osmega razreda, smo pouk imeli dopoldne, na nižji, od prvega do četrtega razreda, pa smo začenjali ob enih in pouk imeli do štirih. V šolo smo hodili tudi ob sobotah. Sicer nismo imeli veliko ur na dan, ampak smo pa hodili v šolo šest dni na teden,« se spominja Marija.

Med obujanjem spominov na šolska leta so se dobro razpoloženi 75-letniki razveselili prihoda razredničarke Milene Sitar. Letos bo dopolnila 83 let, kar pomeni, da je bila od učencev komaj nekaj let starejša, ko je bila njihova razredničarka. »Že tako dolgo je od takrat, da so spomini že malce medli, razdrobljeni, obetam si, da bom danes kaj več izvedela,« nam je povedala. Vera se je hitro spomnila lepega dogodka iz šolskih let: »Spomnim se, da ste nas v osmem razredu na končni izlet peljali za tri dni na Rab ...«

Sitarjeva jih je poučevala slovenščino in nemščino. »Bili smo zadnja generacija v osemletki, ki je še imela nemščino, za nami pa so potem že imeli angleščino in je bilo zelo nerodno, če je kdo zaostal, saj je padel v razred, kjer se je učil angleščino. Se je pa veliko spremenilo v teh letih, dolgo je že od takrat,« so sklenile pogovor naše sogovornice.