Še vedno se počuti mlado

Srednja vas v Bohinju – Gospa Milka, kot ji pravijo, se je 5. avgusta 1925 rodila v Podporeznu kot najmlajša od kar 16 otrok. Ko je odrasla, jo je pot zanesla čez hribe v Bohinj, kjer je spoznala svojega bodočega moža, Franca Antolina, železniškega prometnika, ki je na Gorenjsko s trebuhom za kruhom prišel iz Prekmurja. Družina je bila vesele narave. Imeli so svoj ansambel in celo sami izdelovali harmonike, violine in druga glasbila. Z igranjem so zaslužili kakšen dinar. Veselo naravo in pozitivno mišljenje je od svoje družine podedovala tudi gospa Milica, je življenjsko zgodbo slavljenke na prisrčnem praznovanju, ki so ji ga pripravili v Domu sv. Martina v Bohinju, kjer živi zadnjih sedem let, na kratko povzela socialna delavka Alenka Zorč.

Mladost je prekinila vojna

V osnovno šolo je hodila v Sorico. Do tja je bilo treba priti peš – pozimi, ko je bil sneg, včasih do pasu, je hoja trajala tudi uro in več, a ima na šolo in pot v šolo slavljenka lepe spomine.

Žal pa ni lepih spominov na drugo svetovno vojno, ki je v krajih, kjer je živela, pustila močan pečat. Čeprav najmlajša, je Milica bratom v partizanih nosila hrano, zanje je pletla in šivala oblačila. Nemci so njihovo domačijo podrli do tal, zato se je bila družina primorana preseliti v dolino, kjer so jim pomagali dobri ljudje. V boju na Žirovskem vrhu je med nemško ofenzivo med mnogimi partizani padel tudi njen brat.

Čez hribe v Bohinj

Po vojni se je družina vrnila na kmetijo, postavili so novo hišo in hlev, na kmetiji pa je kasneje ostal njen brat, drugi odrasli otroci so šli vsak na svoj konec.

Po osvoboditvi je kot učiteljica otrokom pomagala pri učenju branja in pisanja, kasneje pa jo je pot zanesla čez hribe v Bohinj. Tam je spoznala svojega bodočega moža, Franca Antolina, doma iz Prekmurja. Na železnici je delal kot prometnik, Milica pa v šivalnici in v zdravstvenem domu. Poročila sta se in v Bohinjski Bistrici zgradila hišo. Rada sta šle na morje in redno obiskovala sorodnike. Velikokrat je pazila otroke mladim družinam, dokler niso dobili varstva v vrtcu. Še vedno jo radi obiskujejo in se spominjajo lepih trenutkov v varstvu pri Milici, vedo povedati v domu v Bohinju.

Časopis bere brez očal

»Gospa Milica ima veliko nečakov in nečakinj, ki jo redno obiskujejo. Vsi jo imajo radi. Še vedno gre rada na enodnevne izlete. Je radovedna, zanima se za mnoge stvari. Ima izreden spomin. Ve za vse letnice rojstva bratov, sester, nečakov in imena otrok nečakov, kaj delajo in kaj se učijo. Vsak dan prebere časopis Slovenske novice – in to brez očal,« je še povedala Alenka Zorč.

V domu rada pomaga pri raznih opravilih. Tako z zaposlenimi kot tudi s stanovalci se odlično razume; sostanovalka ji je za rojstni dan izvezla prelep prtič.

Še vedno se počuti mlado

Milica Antolin pravi, da se ne počuti staro sto let, temveč še vedno mlado. Le včasih jo kakšna bolečina spomni na leta, a tudi za to težavo se najde zdravilo – pravi, da najbolj pomaga konjska mast.

Torkove slovesnosti, ki so ji jo pripravili v domu, so se udeležili tako njeni gorenjski kot tudi prekmurski sorodniki. Za dobro voljo in za ples pa so ob tej posebni priložnosti poskrbeli godci Folklorne skupine Sava Kranj, katere član je tudi Milkin nečak, harmonikar Vinko Jensterle.