Še vedno rada zaigra

Odraščala je na Gorenji Savi v času po vojni, ki ga opisuje kot težkega in polnega izzivov. »Bili so težki časi. Ni bilo hrane, igrač pa sploh ne,« se spominja Vida. Življenje je že zgodaj zahtevalo veliko mero odgovornosti, a tudi to jo je oblikovalo v osebo, ki je bila od nekdaj delavna in vztrajna. Imela je eno sestro, skupaj sta se učili preprostih življenjskih vrednot, ki so ji ostale vse življenje. Šolanje je začela v Stražišču, kasneje pa nadaljevala na ekonomski srednji šoli. Delala je v Službi družbenega knjigovodstva (SDK), vse življenje pa jo je spremljala glasba.

Citre so postale del njenega življenja že pri devetih letih. »Pri devetih sem začela igrati citre. Takrat še nisem vedela, da me bodo spremljale vse življenje,« pripoveduje. Glasba je kmalu postala ne le hobi, temveč tudi način življenja. Od leta 1984 je nastopala na številnih prireditvah – v šolah, vrtcih, domovih za starejše, v centru slepih, po vsej Sloveniji in tudi v tujini, med drugim v Nemčiji, Avstriji in na Madžarskem. Posebno mesto v njenem spominu ima leto 1989, ko je prvič nastopila v Hotelu Zlatorog ob svetovnem prvenstvu v tekih za moške. »Od takrat naprej sem tam igrala kar 76-krat, vedno ob večerjah,« pove z vidnim ponosom. S citrami je nastopila tudi štirikrat v vladni palači, o vseh svojih nastopih pa vodi natančno evidenco. »Vse imam zapisano, kje sem igrala. Vsak nastop je bil nekaj posebnega.« Življenje ji ni prineslo le glasbe, ampak tudi ljubezen. Z možem Ivanom sta se spoznala pred kinom, iz njunega srečanja pa je zrasla velika družina. »To je moje največje bogastvo,« pravi Vida. V zakonu so se jima rodile tri hčerke, danes pa ji čas krajša tudi pet vnukinj, dva vnuka in kar enajst pravnukov.

Danes, pri devetdesetih, Vida še vedno ostaja zelo dejavna. Šiva, lika, kuha, ureja dom, skrbi, da je na tekočem z dogajanjem, obiskuje telovadbo in ostaja članica Turističnega društva (TD) Kokrica. »Veliko še delam. Ne znam biti pri miru,« pripoveduje. Njeno vsakdanje življenje je polno aktivnosti, a vedno najde tudi čas za spomine in majhne radosti, med drugim ji družbo dela tudi papiga. Njen jubilej so praznovali skoraj ves teden. Dan pred rojstnim dnem so jo obiskali sorodniki, pripravili piknik, hčerke pa so povabile tudi njeno najboljšo učenko, ki ji je zaigrala v čast. Obiskali so jo tudi člani TD Kokrica. »Ropotalo je kot zmešano, potem smo se družili – in seveda sem jim tudi jaz zaigrala,« se spominja z nasmehom. S prijateljicami je odšla na kosilo v Brunarico, praznovala pa je tudi s telovadkami. Kot je dejala, je bil ves teden pester, poln sreče in glasbe.