Še vedno polna življenja

Že dolga leta je članica Društva upokojencev Begunje, čeprav živi na Koroški Beli. Kako to? »Hja,« se nasmehne, »kuhala sem na Poljški planini in nekoč je prišel nekdo iz društva ter me včlanil. Tako sem ostala pri Begunjcih – všeč mi je njihov program, predvsem pa srečanja in druženja, ki se jih skoraj vedno udeležim.« Rodila se je v kajžarski družini v Besnici. V družini so bili štirje otroci – tri sestre in brat. Življenje je bilo skromno, a lepo. Imeli so nekaj živine in malo obdelovalne zemlje. Končala je štiri razrede osnovne šole v Besnici in nižjo gimnazijo v Kranju.

Francka je bila tudi članica gasilskega društva v Besnici, a ji oče zaradi obilice dela doma sodelovanja ni dovolil. Tudi po koncu šolanja je imel ata glavno besedo. »Ata so rekli, da ne zmorejo otrok pošiljati v šolo, zato sem se takoj zaposlila v Iskri v Kranju, kjer sem delala devet let.« Leta 1959 se je poročila in se preselila na možev dom na Blejsko Dobravo, kjer se jima je rodil sin. Kasneje so se preselili na Javornik, v novozgrajene bloke, saj je mož s petsto urami prostovoljnega dela pridobil pravico do stanovanja. Leta 1965 se jima je rodila še hčerka.

Francka je v Iskri opravila izpit za galvanizerko in znanec ji je uredil službo v galvaniki podjetja Koop v Mojstrani, kjer je delala pet let. »Bilo je naporno. Ob petih zjutraj sem z avtobusom peljala hčerko v varstvo k tašči na Blejsko Dobravo, nato pa v službo v Mojstrano.« Mož je umrl star komaj 52 let, otroka pa sta bila še osnovnošolca.

Kuhinja, planina in trdo delo

Imela je opravljen tečaj za kuharico, zato si je našla zaposlitev v kuhinji. Kuhanje ji je bilo vedno blizu, tudi zaradi dveh tet, ki sta kuhali na Sv. Joštu. Več kot dvajset let je delala v kuhinji Gradbinca. Po moževi smrti je bila dolgo sama, nato pa jo je soseda povabila na ples v dom upokojencev, kjer je spoznala drugega moža, Zycha. Bil je vdovec, njegov oče je bil Nemec in mama Slovenka. »Takrat sem bila stara petdeset let. Bil je res 'fejst', očaral me je s svojo postavnostjo. Preselila sem se k njemu v to stanovanje, kjer sem še zdaj, a povedala sem mu, da 'na koruzi' nočem živeti. Zato sva se leta 1989 poročila. Moja otroka sta se že osamosvojila, imela sta že svoji družini. Zakon pa ni bil tak, kot sem si predstavljala. Moževa zunanjost mi je bila sicer všeč, a imel je veliko svojih skrivnosti in se nisva skladala.«

Pri 55 letih se je upokojila, a kmalu je znova zavihala rokave. Nekaj poletnih sezon je kuhala v kočah na Vojah, Kobli in v Lepeni. Na moževo pobudo je nato sprejela delo na Poljški planini. Pašna skupnost Begunje ji je zaupala oskrbo koče. Poleg kuhanja je redila tudi koze – sprva dve, čez leta že trideset. »Bilo je trdo delo, a lepo. Vso sezono sva bila na planini, pozimi pa ob koncih tedna. Če je bila suša, ni bilo vode. Nosila sva jo od drugod.« Na Poljški planini je ostala deset let. Mož je hudo zbolel za rakom in po dvajsetih letih skupnega življenja umrl.

Končno srečna leta

Francka verjame, da usoda uredi tako, da človeku poplača in vrne, kar mu je bilo v življenju odvzeto ali mu je manjkalo. S sedanjim partnerjem je namreč zelo srečna. Skupaj živita od leta 2020. »Midva zdaj res uživava. Poleti vrtnariva na vrtu ali posedava ob majceni leseni hiški. Vsak dan greva ven. Ob kavici v bližnjem bifeju srečava znance in prijatelje, da malo pokramljamo. Še vedno rada kuham, rada obiskujeva Javorniški Rovt ali Pokljuko, nabirava gobe in občudujeva naravo.«

V bloku se z vsemi dobro razume, ob devetdesetem rojstnem dnevu je imela ogromno obiskov in rož. Ima štiri vnuke in šest pravnukov, vsi so njenega partnerja lepo sprejeli, prav tako njegova pastorka njo. »Zdaj mi je najlepše. Ne prvi in ne drugi zakon nista bila taka, kot sem si želela. Šele zdaj živim tak odnos, ki mi prinaša toplino in razumevanje,« pravi in dodaja, da je življenje lepo.