Romantična dvojina

Gre za intimni filmski esej o jeziku, identiteti in ljubezni. Prinaša topel in z angleškim humorjem prežet pogled na Slovenijo skozi oči tujca, ki jo postopoma spoznava – skupaj z njenim jezikom, kulturo in zgodovino. Ob učenju slovenščine odkriva tudi samega sebe in razmišlja o tem, kaj pomeni pripadati nekemu kraju. V Žireh, priznava, se namreč počuti zelo sprejetega. V filmu tako raziskuje razlike med angleškim in slovenskim jezikom, med britanskim in slovenskim načinom življenja ter med pred­stavami, ki jih imamo o sebi in drugih.

Jezikovne pasti

Steve Hawley je častni profesor likovne umetnosti na univerzi v Manchestru. Z ženo Nino zdaj že štiri leta živita v njeni rojstni hiši na Selu pri Žireh. Spoznala sta se v Londonu, Slovenijo pa je prvič obiskal septembra 1983. Takrat o tej deželi znotraj komunistične Jugoslavije ni vedel skoraj ničesar, je priznal. A že ob prvem obisku ga je povsem očarala. »Nisem si predstavljal, kako lepo je tukaj, sploh narava,« pravi Hawley, ki prihaja iz industrijskega in rudarskega mesta na severu Anglije. Nekaj časa sta celo razmišljala, da bi se po poroki ustalila v Sloveniji, a ko so mu ponudili redno zaposlitev v Sheffieldu, se je odločil umetniško in pedagoško kariero nadaljevati v Veliki Britaniji. Misel o selitvi v Slovenijo je ponovno oživela po njegovi upokojitvi in pred štirimi leti sta si novi dom ustvarila na Selu pri Žireh. Takrat se je tudi resneje lotil učenja slovenščine, čeprav je že prej obiskoval edini večerni tečaj slovenščine, ki je bil na voljo v Londonu, in poletne tečaje slovenskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti. Slovenščina, je poudaril, za angleško govorečega človeka vsekakor ni preprosta, saj je bila zanj skoraj vsaka beseda nekaj povsem novega. A čeprav mnogim tujcem težave povzroča predvsem dvojina, je sam nad dvojino navdušen. »Zelo je romantična. Samo jaz in ti,« se posmeje. Prava jezikovna past, se namuzne, pa so slovenske besede, ki so zanj na prvi pogled ali posluh nenavadno podobne. »Recimo kopališče in pokopališče – meni se je zdelo povsem enako, a zdaj vem, da na pokopališču ne moreš plavati,« pravi v smehu. Toda z učenjem jezika se mu je začela odpirati tudi drugačna podoba države. Slovenščina je bila tako tudi neke vrste ključ za raziskovanje razlik med slovensko in angleško dušo, je poudaril.

Slovenija presenetila tudi s kakovostjo življenja

Skozi svojo življenjsko zgodbo tako v filmu Polomljena angleščina raziskuje različne vidike, ravni jezika, obenem pa to ni le zgodba o učenju slovenščine, ampak tudi primerjava dveh kultur in dveh pogledov na življenje. »Ker sem umetnik, so mi podobe zelo pomembne. Film ni konvencionalen pripovedni film. Je povezan z mojo življenjsko zgodbo, z mojim učenjem slovenščine in s pogledom tujca na Slovenijo.« V novem filmu se zato prepletajo osebni spomini, zgodovina, jezik in značilni angleški humor. »V Angliji ljudje pogosto živijo za delo. Eno prvih vprašanj je: Kaj delaš? Tvoja služba je velik del tvoje identitete. Tukaj pa se ljudje pogosteje pogovarjajo o tem, od kod prihajaš, kaj bodo počeli za konec tedna, kako bodo preživeli prosti čas ...« Opazi tudi razliko v družbenem sistemu. »V Veliki Britaniji je razredni sistem še vedno zelo močan. Prihajam iz delavske družine na severu Anglije in ta položaj človeka spremlja skozi vse življenje. V Sloveniji je to manj izrazito.« O Sloveniji tako govori kot o državi, kjer ceni naravo, kakovost življenja in gostoljubnost ljudi, preglavice pa mu včasih povzročata birokracija in jezik.