Rdeči lonček Luku Berglesu

Gotovo ste že kdaj naročili kavo – in namesto preproste kave z mlekom dobili pravo malo umetnino. Teh je zelo vešč tudi Luka Bergles iz Kavarne Kino Radovljica. Njegova zgodba s t. i. latte artom se je začela pred približno devetimi leti, ko je začel delati v lokalu, kjer so umetnost risanja z mlečno peno že obvladali. Tam se je, kot pravi, prvič zares srečal z latte artom in hitro ugotovil, da mu predstavlja več kot le del delovnih obveznosti – postal mu je užitek. Po dveh letih se je lokal zaprl, sam pa je za nekaj časa zapustil gostinstvo. Z risanjem po kavi se je, kot opisuje, naslednjih pet let srečeval občasno. Prelomnica je prišla, ko je z ekipo, s katero danes vodi Kavarno Kino v Radovljici, delal v Zaki na Bledu. Tam se je porodila ideja o samostojni poti. Ko so prevzeli svojo kavarno, je znova resno poglobil odnos do latte arta. »V prvem letu, ko smo prevzeli kavarno, sta me solastnika Kavarne Kino nagovarjala, naj grem na državno prvenstvo. Pa tudi Aleš Gorenc, ki ima zlati lonček, je vztrajal, naj se prijavim.« Sprva se je tekmovanja udeležil bolj za šalo kot zares, kot pove sam, in osvojil zeleni lonček – prvo stopničko, ki omogoča nastop na državnem prvenstvu. Zanimivo je, da odločitev za letošnji nastop ni dozorevala dolgo. Bergles priznava, da se mu je zdelo, da ni dovolj treniral, zato je omahoval vse do štiri dni pred tekmovanjem. Prepričal ga je mlajši brat, ki se je prijavil na zeleni lonček in mu dejal, da bi mu bilo lažje, če bi šel zraven.

Kot je pojasnil Bergles, samo tekmovanje poteka v turnirskem formatu ena na ena. Pare izžrebajo, tekmovalca pa morata narisati enak vzorec. Pomembno je, da sodniki ne primerjajo skodelic med seboj, temveč vsakega ocenjujejo posebej. Pri tem spremljajo simetrijo, kontrast, identičnost z motivom s predloge in splošni vizualni vtis. Za napredovanje so potrebne tri zmage, zato odločajo malenkosti. Čeprav latte art na prvi pogled deluje kot igra estetike, Bergles poudarja, da je v ozadju veliko tehnike in psihološke stabilnosti. Pravi, da lahko nekdo nariše vizualno zelo lep motiv, ki pa tehnično ni povsem pravilen, zato je ključno, da ostaneš zbran. Največ šteje mirna glava, poudarja, saj se na odru hitro pojavi trema in z njo tresoče roke. Tudi sam je že doživel, da prvega vzorca skoraj ni mogel izpeljati, ker so se mu roke tako tresle. Po njegovih besedah je edini pravi odgovor na to več treninga – s ponavljanjem pride konstantnost, s konstantnostjo pa samozavest.

Kljub zmagi ostaja skromen. Poudarja, da je hvaležen ekipi, ki ga je spodbujala in verjela vanj, sam pa doma ne komplicira. »Zase latte arta sploh ne pripravljam – pijem črno, podaljšano,« pove.