Radovednost nima meja!

Življenje je eno samo. Naša dolžnost do sebe je, da ga izživimo z darovi, ki so nam bili dani. Res je – polovica sveta verjame v reinkarnacijo, a morda je ravno to življenje naše zadnje. In prav zato ga je vredno živeti tako, da bomo ob njegovem koncu zadovoljni, celo navdušeni nad sabo.

Kaj lahko storimo?

Radovednost ni le lastnost otrok. Tudi v zrelih letih nas lahko vodi v igrivo, polno in smiselno življenje. Kdor ostaja odprt, rad posluša in se čudi novim stvarem, v sebi nosi mladost – ne glede na število svečk na torti. V svetu, kjer se marsikaj hitro spreminja, pa smo prav starejši tisti, ki lahko najdemo mir, opazujemo, raziskujemo in s tem bogatimo sebe in druge.

Bodimo smešno in neumorno radovedni – ne glede na starost. Ne obremenjujmo se s tem, ali imamo posebne talente. Za živost duha ne potrebujemo doktorata. Dovolj je iskreno zanimanje. Morda za nove načine vrtnarjenja, za uporabo zelišč pri kuhi, za kulturne ali zgodovinske kotičke v naši bližini. Morda nas vleče k snemanju domačih videov z vnuki, k raziskovanju svetnikov, po katerih nosimo ime, ali pa k temu, kako graditi lepši odnos z odraslimi otroki, pisanju dnevnika ali kratkih zgodb, pismo vnukom (otrokom) – kaj želimo, da vnuki (otroci) ne bi pozabili o meni …

Nikoli ni prepozno, da se vprašamo: »Kaj me zanima?« Vsaka nova malenkost, ki jo usvojimo, nas poživi. Zato ne odlašajmo. Začnimo – danes, zdaj, z majhnimi koraki.

A pazimo se ene pasti – pretirane samozavesti v lastno znanje. Kdor misli, da vse ve, pogosto ostaja ujet v lastno kletko. Tak človek nehote izpade smešen, težak zase in za bližnje. Zato bodimo pozorni: Ali je naša samovšečnost res utemeljena? Ali se za njo skriva iskreno veselje do učenja in radosti življenja? Ker svojih omejitev pogosto ne vidimo sami, lahko prosimo koga, ki mu zaupamo, naj nam postavi ogledalo. To zahteva pogum – a ni nemogoče. Morda mož, žena, prijatelj ali prijateljica. Lahko rečemo: »Ali kdaj pametujem? Sem preglasen? Znam poslušati ali večinoma govorim?«

Brez takšnega pogleda nase težko rastemo. In brez rasti ni živosti. Ko pa se spreminjamo, postajamo bogatejši. Nihče ni popoln. A prav v sprejemanju nepopolnosti se odpira prostor za sočloveka. Če vztrajamo v svoji »vsevednosti« (ali bolje rečeno – vsebednosti), nehote zavračamo mnoge ljudi in njihove dragocene izkušnje.

Biti radoveden pomeni priznati, da življenje še ni končano – da se še vedno lahko veliko naučimo, delimo z drugimi. Naj nas pri tem vodita ponižnost in pripravljenost, da slišimo tudi druge. Tako bomo postajali bolj modri, mehkejši in pristnejši.