Prvo leto ustvarjanja AKC Nama

Včasih se zgodi, da se prostor rodi iz čiste potrebe. Ne iz načrtov ne iz občinskih diktatov in še manj iz državnih strategij. V Škofji Loki se je z vznikom AKC Nama zgodilo natanko to. Pred dnevi so praznovali svoj prvi rojstni dan, ki so ga združili s festivalom Cirkus v mestu, in pripravili štiri dni koncertov, razstav, cirkuških spretnosti in delavnic. A bolj kot sam program je pomembna zgodba, ki stoji za njim: kolektiv ljudi, ki verjame, da je kultura več kot le program. »Za nas kultura ni zgolj delovno področje, ampak predvsem eksistencialna potreba,« pravijo.

Prvo leto so jih držali pokonci odzivi občinstva in umetnikov, ki so prihajali od blizu in daleč – iz Slovenije, Anglije, Kanade, Avstralije, Italije, Danske, Norveške, Srbije, celo iz Turčije. Nekateri so se vračali, drugi so iz obiskovalcev postali sodelavci, tretji so tukaj našli prostor za vaje svojih glasbenih skupin. Tudi to je bistvo AKC Nama: ni ločnice med publiko in ustvarjalci, vsi so del iste zgodbe.

Samoniklost je beseda, ki jo v AKC Nama pogosto poudarjajo. To pomeni prostor, ki ga ustvarijo ljudje sami, brez hierarhij in brez komercialnih pritiskov. Prostor, ki ga poganjajo prostovoljstvo, energija, trud in zanos nastopajočih ter podpora občinstva. V njem zaživijo koncerti, debate, literarni večeri, performansi, razstave, glasbene improvizacije, projekcije in delavnice – vse, kar nastaja iz potrebe po izrazu, druženju in povezovanju.

Ni nepomembno, da je AKC Nama v samem centru mesta, ne na obrobju. »Vsak kraj potrebuje svojo Namo. Samonikle prostore v vsako slovensko vas,« pravijo pobudniki. S tem jasno kažejo, da gre za model, ki presega lokalno okolje – za dokaz, da kultura lahko raste od spodaj navzgor, če obstaja prostor, kjer se ljudje srečujejo in si pomagajo.

Seveda pa ostaja vprašanje prihodnosti. Prostor v bivši Nami je začasen, saj bo tukaj zrasla nova knjižnica – sicer za mesto in njegovo kulturo prav tako pomemben in nujen objekt. A kljub omejitvam »kompleksne hiše«, nekdaj delujoče v vlogi trgovskega centra, so souporabniki v njej našli presenetljivo prijetno sobivanje. Največja želja kolektiva je jasna: najti dom, ki ne bo zgolj začasen, ampak trajen temelj za prihodnje ustvarjanje.

Do takrat pa vseskozi poganjajo svoj lastni dinamo – s programom, ki ga že snujejo do naslednjega poletja, in s skupnostjo, ki dokazuje, da kultura v Loki živi. In da res največ šteje prav to: da obstaja prostor, ki ga ljudje potrebujejo.