Prišel je …

Božič in novo leto … vsako leto znova. Prazniki, prazniki … čakamo jih, pripravljamo se nanje, potem pa je, kot je. Včasih nam uspe vzpostaviti mir v sebi in vstopiti v nove dni malo bolj umirjeni. Včasih je tako, da so prazniki naporni, in na koncu čakamo, da se življenje umesti v stare tirnice, ker je bilo vse skupaj naporno in bučno … Poslušala sem znano psihologinjo, ki je o praznikih pripovedovala nekako takole: »Pridejo prazniki, ko mislimo, da moramo storiti veliko reči. Obiskati prijatelje, sorodnike. Nekaterih stikov se veselimo, drugi so nam breme. Naj bi jih imeli, ker se tako spodobi, na koncu pa nas izčrpajo in izpraznijo. Dela imamo veliko, še več si ga naložimo sami. Kaj bi lahko naredili drugače? Kakšno delo opustimo, za nekatera opravila prosimo za pomoč, spet druga dela poenostavimo in aktivnosti zmanjšamo. Če upoštevamo le nekaj od tega, je vse skupaj že precej bolj mino in manj naporno.« Prenekatere zgodbe ljudi nam sporočajo, da prazniki pomenijo eno samo delo, streženje, pečenje, čiščenje, obiskovanje in vse drugo. Samo jaz sem lahko svoje sreče kovač. Kar delam, naj delam s srcem, veseljem. Če tega ne zmorem, potem naj to opustim ali spremenim. Zame so prazniki tudi iskanje sonca v meglenih dneh. Če imam med tednom uro ali dve časa, poiščem sonce v bližini. Ko pride konec tedna, ga poiščem za dlje časa. Moram v hrib ali na morje. Vožnji na morje se izogibam, ker je na avtocesti proti morju ves čas gneča. Vzpon v hrib je sprostitev, napor, ki mi je v užitek. Do sedaj sem zaradi kolena hodila v hribe tako počez, z višjega izhodišča, kjer sem potem hodila pretežno po izohipsi, vzporedno. Sedaj je vse skupaj že tako stabilno, da zmorem premagovati višinske metre navzgor in še težje navzdol. Težje je priti dol, gor sploh ne. Sedaj zopet gre. Tolsti vrh je bil izbira tega konca tedna. Da sva prišla nad meglo, je bilo treba s Kriške gore še na Tolsti vrh, potem pa se je odprlo megleno morje in čudovit razgled vršacev. Najlepše je bila na dlani Košuta, najdaljši gorski greben pri nas. Sledi Begunjščica, pri Dobrči je le njen vrh gledal iz meglenega morja, Stol in v daljavi se bohoti Kepa. Potem imamo Julijce in bolj levo južne bohinjske gore, ki se nadaljujejo v primorske vršace. Še bolj na levo se bohoti Ratitovec – vsa Selška dolina se tam gori koplje v soncu in išče ure vitamina D. Potem je daleč naokrog megla in že smo pri Krvavcu in Grintavcih in pred nami je Storžič. Spodaj v megli sta Lom in Grahovše in tik pod Košuto Jelendol. Dolgo časa sva postajala na vrhu, ko so že vsi drugi odšli nazaj, sva midva še kar gledala sonce in spodaj megleno morje. Moje novoletne zaobljube sežejo v hribe. Upam, da me najlepši vzponi še čakajo. Zdi se, da sem zopet pripravljena nanje.