Prezir

Prezir je strup za odnose – v zakonskih/partnerskih odnosih, v družini, v podjetjih. Med vsemi neprijetnimi čustvi je prezir tisto, kar najbolj zanesljivo in dolgoročno napove propad odnosa. Naj si bo to v službi, v družini ali v zakonu. Poglejmo primere v odnosu mož – žena: »Res ne vem, kako lahko še vedno narediš tako bedno napako, zate je očitno pretežko, tudi preprostih stvari ne razumeš« (zavijanje z očmi), »Ja, ja, spet tvoja genialna ideja … kot vedno«, »Če bi bil vsaj malo normalen, bi vedel, kaj mislim, ne čudim se, da te nihče ne jemlje resno.« In primeri v družini: »Očitno si povzel tisti del družine, ki ni ravno brihten, pa kaj sploh misliš, da bo iz tebe?!, s tabo se res ne da normalno govoriti, tvoja sestra je vsaj odgovorna, tebi pa pamet tega ne dopušča …«, »Tole je tvoj maksimalni domet, kaj?« (posmehljiv nasmeh) Tisti, ki prezira, svoje govorjenje nehote še okrepi s svojimi gestami, npr. zavijanje z očmi, posmehljiv nasmeh, privzdignjene obrvi kot znak vzvišenosti, prikrito pomežikovanje tretjim osebam v prostoru, občasni izdihljaji, kratki pff, komaj slišni nasmeški.

Žrtve prezira dvomijo o sebi, se počutijo manjvredne, nespoštovane, ponižane, izključene in nesposobne. Te žrtve imajo misli: Nikoli ne bom dovolj dobra, z mano je nekaj hudo narobe, hkrati pa jih je strah, saj morajo okoli njega/nje ves čas hoditi po jajcih, da ne bo spet začel/a s prezirom po dolgem in počez. Postopoma žrtve prezira razvijejo posebna vedenja, zaprejo se vase, čutijo odpor do čustvene bližine, pretvarjajo se, da ni nič narobe, v napetih trenutkih zapustijo prostor …

Tisti, ki prezira, se navzven kaže kot zelo močan. V resnici se v sebi počuti šibkega. Prezir je njegova obramba, ne njegova moč. Njegov tipični notranji dialog: »Če te ponižam, me ne moreš raniti, če pokažem ranljivost, boš imela preveč moči nad mano, zakaj me nikoli ne razumeš? Sem res tako sam?«

Kaj lahko stori žrtev? Delovati samo iz jeze dolgoročno ne bo učinkovito, ker bo drugi to uporabil proti tebi. Smiselno se je lotiti »tega reveža na drugi strani« v več korakih: 1. najprej in takoj se naj umiri, vsaj dva počasna in podaljšana izdiha, odmik pogleda za dve sekundi, priznati si bolečino; 2. ne odgovarjati s prezirom; 3. jasna in mirna meja, npr. »S tabo lahko govorim o vsem, a ne na tak način« ali »Tega tona ne sprejmem. Povej mi drugače ali pa nadaljujeva kasneje.«; 4. prezir ni resnica o tebi, temveč je čustvena obramba drugega; 5. povej resnico o sebi, npr: »To, kar si rekel, je zame ponižujoče in me prizadene. Z mano ne boš tako govoril.«; 6. Če prezir traja, ustvari fizično in časovno distanco, npr.: »Nadaljujeva, ko boš pripravljen govoriti spoštljivo.« (zapustiš prostor za 20 min)