Pravljice iz lesene škatlice

Jadranka Završnik je v Sokolskem domu gostovala v okviru abonmaja Pravljica v galeriji, ki bo februarja in marca postregel še z dvema sobotnima pravljičnima matinejama. S pomočjo kamišibaja, japonskega načina pripovedovanja pravljic, so se prisotni v galeriji Sokolskega doma tokrat lahko potopili v svet poetičnih pripovedi. Z občutenim pripovedovanjem Završnikove so pravljice zaživele v podobah tisočerih čarobnih pokrajin, čudežnih vrtov in skrivnostnih gozdov. Otroci so bili denimo navdušeni nad njeno malce posebno interpretacijo Rdeče kapice, odrasli pa so odplavali v svet pravljice Kraljična na zrnu graha, kjer grad v različici Jadranke Završnik stoji ob obali, polni školjk in lepih kamenčkov. »Jaz imam zelo rada morje, sem pač Jadranka (smeh) in sem tako Kraljično na zrnu graha prestavila na grad ob obali.«

Prvič v Sokolskem domu

Kot nam je povedala, je na povabilo Petre Čičić iz društva Grable že gostovala v škofjeloški knjižnici, v Sokolski dom je prišla prvič. »Pripovedujem kamišibaj pravljice. To so pravljice, ki imajo izvor na Japonskem in se pripovedujejo s pomočjo ilustracij. Ilustracije rišem sama, črpam pa iz različne literature. Iz različnih knjig zbirk, skandinavskih pravljic, zelo rada interpretiram slovenske ljudske pravljice, tudi Andersenove ali pravljice bratov Grimm. Pri vsaki pravljici stvari malo spremenim, da so vse malo narejene po moje,« pravi Završnikova, ki pravljice opremi s svojimi ilustracijami.

Špelca, volk in babica

Rdeča kapica Jadranke Završnik ima naslov Špelca, volk in babica. »Rdeča kapica zagotovo na osebni izkaznici nima napisano Rdeča kapica,« se zasmeji, potem pa nadaljuje v resnejšem tonu: »Zgodba Rdeče kapice je sicer dosti temačna in težka, malce mrakobna. Ampak to so avtentične pravljice, tiste prave, ki vsebujejo pravi nauk. Te pravljice se nam odraslim zdaj zdijo grozne, zato ker imamo nanje nek kritičen pogled. Kot otrok pa ti tega pogleda še nimaš. Pripovedovalec, najsi bo to mamica, babica ali jaz, ustvari varno zavetje, v katerem otrok posluša pravljice. Otrok ne ve natančno, kaj je smrt. Zanj je najhujša bolečina to, če se mora odtujiti od svojega starša. Ne pozna takšnih stisk, kot jih poznamo, ko odrastemo. Zato pripravim kako tako pravljico, da otroke vseeno malo prestrašim, ampak se zavedam, da so na razvojno taki stopnji, da jih to ne bo uničilo. Dodam pa humorne vložke, da se otrokom na koncu pravljica zdi zabavna.« Tako smo denimo pri Špelci, volku in babici lahko slišali popolnoma drugačen in prijaznejši konec kot v avtentični Rdeči kapici. Volk je pripravil kosilo tako zase kot za babico in v zadnjem prizoru sta prav lepo kramljala.

Otroci so si pravljico ogledali oziroma ji prisluhnili sedeč na majhnih lesenih kockah. »Čar kamišibaja je v tem, da ti kot pripovedovalec nisi tako pomemben. Ti si samo glas, ki se tam sliši. Bistveno je, kako se ilustracije vrstijo ena za drugo in otroke pritegnejo. Otroci, ki so dandanes res izpostavljeni turbo dražljajem, imajo tu čas, da ponotranjijo sliko, da se poglobijo vanjo. Zato mi je kamišibaj všeč, ker mi ni treba biti tako v ospredju. Kamišibaj ni animacija, kamišibaj je duhovna reč.«