Poroka

»Ko je brat malo odrasel, je bil več pri mežnarjevih kot doma. Z menoj pa je mama pretrgala stike, ko si je našla precej mlajšega moža, in sicer z besedami, da ji ga hočem prevzeti. Kar pa sploh ni bilo res!

Leta 1964 sem končala osnovno šolo. Malo pozno, ker sem sedmi razred ponavljala. Zelo sem pogrešala brata, saj je v tem času naredil poklicno šolo in šel služit vojsko v JLA. Včasih mi je v kuverti poslal kakšen dinar, ki si ga je odtrgal od vajeniške plače. A mi ga je največkrat zasegla mama.

Po smrti mojega očeta je postalo pri nas zelo živahno: moški so prihajali in odhajali, mami pa puščali za spomin otroke. Anika je imela polne roke dela, saj je šla mama, kot je bilo v navadi, že po dobrih dveh mesecih nazaj v službo. Svojih polbratov in polsestre nisem marala, četudi so se mi po drugi strani smilili. Mama je bila tudi do njih zelo surova, za vsako malenkost jih je tepla. Ker smo bili zelo velika družina, so ji končno dodelili precej veliko stanovanje. Imelo je to napako, da ni bilo centralnega ogrevanja, zato smo morali v več prostorih kuriti, da nismo pozimi zmrzovali. Drva in premog sva z Aniko nosili v tretje nadstropje iz kleti. Mama bi jo že zdavnaj odslovila, a ji je bila dolžna večjo vsoto denarja.

Pri petnajstih letih sem se že zaposlila, najprej v Tobačni potem še v Ljubljanskih mlekarnah kot nekvalificirana delavka. Leta 1966 je bilo to običajno. Sodelavke so se zelo hitro omožile in si ustvarile družino. Nekatere so ostale doma, pri otrocih, ker niso dobile varstva. Na poti v službo sem spoznala fanta, od mene je bil dve leti starejši. Četudi sem bila ob prvi menstruaciji pri mežnarjevih deležna pridige o tem, kako nevarni so moški, sem pri Borutu na to pozabila. Bila sem zaljubljena, pa sem mu hotela ustreči.

Meni je bil tisti 'tingltongl' zelo naporen, boleč in tudi umazan. Potem sem zanosila. Njegova mama me je kar sama odpeljala h ginekologu in zahtevala, naj splavim. Sanjalo se mi ni, kaj ta beseda pomeni. Da za sramoto ne bi kdo izvedel, sem se morala že čez teden dni, ko sem imela 'kakor pljučnico', vrniti v službo. Kmalu zatem je fant dobil poziv v vojsko. Skoraj bi zavriskala od veselja, ker mi dve leti ne bo treba prenašati spolnih odnosov! Žal je njegova mama hitro opazila, da spet nimam menstruacije. Nagnala me je domov in mi zagrozila, da mi bo 'nekaj naredila', če se še kdaj prikažem na vratih. Vrnitev k mami je bila več kot sramotna. Na kolenih sem jo morala prositi odpuščanja, ker sem jo 'izdala'. Kako točno, ne vem, a tako je bilo.

Mojo nosečnost je prva opazila Anika. Skoraj bi jo 'fršlok'. Mama se je ob novici, da bo babica, obnašala, kot bi se ji zmešalo. Ker je imela precej mlajšega moža, se je bala, da jo bo pustil, ko bo videl, da je že hčerka noseča. Če sem očima samo pogledala, me je obdolžila, da ga zapeljujem. Otroci, ki so bili še majhni, so kar naprej panično jokali, saj je bila mama zelo osorna, glasna, uporabljala pa je tudi grde izraze. 'Tako ne gre več naprej,' je rekla Anika in me poslala k svoji prijateljici Mariji, ki je živela v Trnovem.

Tako lepo, kot sem se imela tam, se nisem imela še nikoli. Oba z možem Tonetom sta me bila vesela. Dva sinova sta bila že odrasla in sta se odselila od doma. Ko sem rodila Moniko, sta pazila nanjo in jo tudi razvajala. Borutu sem sporočila, da ima hčerko, o njem ni bilo ne duha ne sluha. Čeprav sem imela do Tobačne le dvajset minut hoda, sem ubogala Marijo in se zaposlila kot čistilka v bolnišnici. Pomagala sem zbirati brizge po oddelkih, ki smo jih razstavili in oprali, nato pa sterilizirali pod paro ali v posebnih pečicah. Nazadnje smo jih shranili zavite v krpe ali kovinske škatle. Enako smo naredili z iglami, ki so bile veliko debelejše kot danes. Po uporabi smo jih sprali, očistili z žičkami in sterilizirali skupaj z brizgami. Delo je bilo zelo natančno in tudi nevarno. Bila sem pridna delavka, zelo vestna, nikoli nisem hodila na 'čikpavze'. Nekoč mi je nadrejena rekla, da me je škoda za takšno delo. Spodbudila me je, da sem se vpisala na tečaj za bolničarko. Še nikoli se nisem s takšno zagnanostjo učila kot takrat! Leta 1974 sem se vpisala še v izredni študij za srednjo medicinsko sestro, ki sem ga zaključila pred drugimi! Na to sem bila še posebno ponosna. Obiskala sem mamo, da bi se pohvalila pred njo, pa me ni hotela niti videti. Z Moniko sva si privoščili razkošje, sedli sva na avtobus in se skupaj z darili, ki sem jih kupila za bratovo družino, odpeljali na obisk.

Ob tej priložnosti sem spoznala tudi svojega bodočega moža Henrika. Če me ne bi posadili zraven njega, ga ne bi niti opazila. Bili smo skupaj celo popoldne, pa nisva spregovorila besedice. Ob odhodu me je brat povabil še na krst svojega četrtega otroka. 'Bo Henrik prišel pote,' mi je rekel. Pa je res. Naslednjič se je oglasil z izgovorom, da ga je brat poslal, naj naju z Moniko pelje na Bled na kremne rezine. Sprva mi je šel precej na živce, ker je bil kar naprej tiho. S časom se je le razgovoril. Ni bil več mlad, za seboj je imel težko otroštvo, saj je ostal brez očeta. Nisem ga ljubila, sem ga pa imela zelo rada, zato sem privolila v poroko z njim. Sprva sva imela velike težave v postelji. V meni ni bilo nobenega ognja, pri njem pa ne znanja. A sva tudi to težavo prebrodila. Moniko je imel rad, dal ji je svoj priimek, tako da je končno imela očeta! Po rojstvu drugega otroka sem se vpisala še na Višjo šolo za zdravstvene delavce, deset let pred upokojitvijo pa sem postala še glavna medicinska sestra.«

(Konec)