Poletni tabor na Norveškem (1)

Poleti sem bil del izmenjave na Norveškem. To je bila moja druga izmenjava, ki je potekala zunaj šole. Organizirani so mednarodni tabori po Evropi in tudi drugod, edini strošek udeleženca je prevoz do države, v kateri je tabor. Moja izbrana država je bila Norveška. Prejšnje leto sem bil na Švedskem, v okviru programa Erasmus pa tudi na Finskem.

Res je, da so ljudje tam manj odprti in da ni v navadi, da bi se sosedje pozdravljali, a ljudje niso razlog, da se vedno znova vračam tja. Narava je tam popolnoma drugačna in me je tako očarala, da sem se letos poleti odločil znova poskusiti. Tabor, na katerega sem se prijavil, je ponujal ogled fjordov, pohodništvo in spanje v šotorih v divjini. Takoj sem se prijavil in kmalu sem že sedel na letalu proti Oslu.

Na vsaki izmenjavi sem spoznal nove ljudi iz različnih držav in tudi letos nas je bilo 21 z različnih koncev sveta. Koča, v kateri smo preživeli dobra dva tedna, je bila od Osla oddaljena 300 kilometrov. Ker je bil moj let najpoznejši, mi je vodja tabora predlagal možnost nočnega vlaka na relaciji Oslo–Bergen. Priložnost sem takoj izkoristil in se navduševal nad lepoto skandinavske pokrajine. Norveško gorovje je staro in nizko, brez dvatisočakov, ki bi segali v nebo, kar je bila prva stvar, ki sem jo opazil. Vožnja z vlakom je trajala štiri ure, ves čas pa smo se počasi vzpenjali. Povsod so rasle smreke. V naši mali Sloveniji imamo več kot sedemdeset vrst dreves, listavcev in iglavcev, medtem ko imajo na Norveškem le štiri – in še to zgolj iglavce. Ti so edini, ki lahko preživijo njihove dolge zime in ostro podnebje.

Norvežanom, Švedom in Fincem je skupna tudi njihova visoka razvitost, ki jo je težko spregledati. Čeprav je Slovenija med razvitimi državami, me vedno preseneti opazen preskok, ko pridem na Norveško. Na letališčih nimajo zaposlenih, ki bi oddajali prtljago – vse to opravi računalnik. Ta jo stehta in izda vozovnico. Vse je čisto, urejeno in moderno. Vlak od letališča do Osla je sodoben in točen, železniška postaja urejena, nočni vlak pa izjemno udoben in hiter.

Med vožnjo sem opazil ogromno jezer. Spomnil sem se, da gre za staro gorstvo, veliko starejše od Alp. Stare paleozojske kamnine so pretežno granitne, kar pomeni, da so vododržne, zato je povsod voda – slapovi, jezera, potoki. Tako je veliko vode na površju – vsaka dolina ima svoje jezero. Ko dežuje, voda ostane na površju, tla pa postanejo manjše močvirje. Vse to me je popolnoma prevzelo – in tabor se še niti začel ni!

(Se nadaljuje)