Po slovenskih planinskih poteh do Tokia

Obiskovalci gora se pogosto šele v megli, temi, na uničeni poti ali ko zaidemo, zavemo pomena markacij, usmerjevalnih tabel in urejenih poti, ki nam omogočajo varnejši obisk gora. »Planinska organizacija skrbi za mrežo planinskih poti v skupni dolžini 10.124 kilometrov, poleg tega pa bdi še nad okrog 2000 kilometri turnokolesarskih poti. Če bi vse planinske poti v Sloveniji poravnali v eno pot, bi nas pripeljala do Los Angelesa ali pa do Tokia,« je na nedavni novinarski konferenci primerjavo podal predsednik Planinske zveze Slovenije (PZS) Jože Rovan, markacist že več kot 50 let. Čeprav bi si za urejanje planinskih poti zaslužili olimpijsko medaljo, prostovoljnim markacistom največ pomeni zahvala iz ust planincev. Večina, 9.993 kilometrov, je lahkih planinskih poti, 81 kilometrov je zahtevnih in 50 kilometrov zelo zahtevnih planinskih poti. Zanje pod krovom Komisije za planinske poti PZS skrbijo prostovoljni markacisti, člani planinskih društev, ki so skrbniki planinskih poti. »Trenutno je registriranih 950 markacistov PZS, ki planinske poti nadelujejo, markirajo, čistijo in urejajo prostovoljno, za dobro vseh obiskovalcev. Pri vzdrževanju nam pomagajo sredstva gospodarskega ministrstva, poleg tega pa so markacisti za urejanje planinskih poti lani namenili 35.355 prostovoljnih ur, kar je dobrih 37 ur na vsakega markacista, torej približno en delovni teden prostovoljnega dela na leto. En markacist skrbi za 11 kilometrov planinskih poti, kar je skoraj dvakratna dolžina poti iz Vrat po zelo zahtevni Tominškovi poti na Triglav,« je pojasnil Rovan, tudi inštruktor markacist.